Vse od ukrajinskih priprav in najav velike protiofenzive spomladi letos se krepijo analize, komentarji in napovedi, kaj se bo zgodilo, če slednja ne bo uspešna in Ukrajini ne bo uspelo bistveno spremeniti razmerja moči.
Bo Zelenski pod večjim domačim in mednarodnim pritiskom, da spremeni retoriko in delno pristane na ruske ozemeljske zahteve? Kako enotna bo v neomajni vojaški, politični in ekonomski podpori EU in predvsem ZDA, kjer se približujejo predsedniške volitve in krepijo glasovi o potrebi po zmanjšani pomoči Ukrajini? In potem je tu še nov oziroma ponovni bližnjevzhodni konflikt v Palestini, ki grozi, da bo prerasel v širšo regijsko morijo. Kako v trenutku, ko vstopamo v 21. mesec trajajoče vojne v Ukrajini, poskusiti osmisliti nadaljnje poteke razvoja dogodkov?
Tovrstno osmišljanje in analiziranje je namreč nedvomno pomembno tako za razumevanje aktualnega dogajanja v Ukrajini in Rusiji, dinamike mednarodnih odnosov in spremenjenega globalnega reda, kot tudi ocen možnih scenarijev poteka vojne v prihajajočih mesecih in letih. Vojne, ki ima – direktno ali posredno – velik vpliv na celotno Evropo in s tem tudi na vse nas. To seveda ni poglobljena študija, še manj priporočilo političnim odločevalcem (tako imenovana Policy Recommendation); kvazi “analiz” o vojni v Ukrajini, ki bolj kot na objektivnost slišijo na poziv k navijaškosti in ki jih imamo že sedaj, žal, na pretek tudi v našem prostoru. Zato v nadaljevanju skromen poskus prikaza ključnih dejavnikov, ki bodo po moji oceni vplivali na potek vojne in obnašanje osrednjih akterjev.
Ukrajinska pripravljenost
Prvič, pripravljenost Ukrajine za nadaljevanje vojne. Namenoma sem izpostavil “pripravljenost” in ne “zmožnost” ali kakšno drugo sopomenko. Ukrajina se namreč samostojno ni zmožna uspešno ubraniti ruski agresiji, kar smo v vseh tragičnih razsežnosti videli v prvih mesecih vojne. Zato je v vojaškem smislu ključna 2. točka, ampak o tem malo kasneje. Vendar pa niti dobava zahodnega orožja ne bo pomagala, če bo v Ukrajini pripravljenost za bojevanje in branjenje neodvisne Ukrajine splahnelo. Slednje se po mojem – in to navkljub obsežnim vojaškim žrtvam, trpljenju in strahu civilnega prebivalstva – še kmalu ne bo zgodilo. Namreč, če je bil v prvih trenutkih in mesecih vojne predsednik Zelenski tisti ključni motor neomajnega upora in poguma, ki je z aktivno komunikacijo skrbel za visoko moralo ukrajinskega naroda, sedaj za takšno ukrajinsko kolektivno zavest skrbi kar Kremelj sam. In to tako, da v svet neprestano pošilja sporočila o tem, da ukrajinski jezik in narod sploh ne obstajata in da Ukrajina pravzaprav nima pravice do obstoja kot neodvisna država. Torej, to že dolgo ni vprašanje statusa ruske manjšine v Ukrajini (vprašanje, če je sploh kdaj bilo?), temveč golega obstoja Ukrajine kot neodvisne države. In v takšnih, spremenjenih okoliščinah, je velika verjetnost, da se bo ukrajinska pripravljenost za vojno proti agresorju nadaljevala, ne glede na predsednika Zelenskega.
Drugič, nadaljevanje vojaške pomoči zahodnih držav. Tu je veliko neznank, tako zaradi dejstva, da je takšna pomoč stvar stabilnosti političnih razmer v zahodnih državah, kot tudi zaradi znanih podatkov o stanju zalog streliva v članicah EU, ki niso na zavidljivi ravni. Ampak velja spomniti, kako se je vse skupaj začelo in kje smo danes. Tik pred začetkom ruske invazije je iz Nemčije prišlo sporočilo, da je pripravljena Ukrajini dobaviti 5000 čelad. Danes, 20 mesecev kasneje vidimo, kako se je razmišljanje in dojemanje ruske agresije ter vseh njenih posledic za evropsko varnostno arhitekturo močno spremenilo. Od 5000 čelad do dobav sodobnih tankov Leopard 2 in lovcev F-16. Tisti, ki menijo, da je takšno pošiljanje orožja vojno samo podaljšalo oziroma jo še podaljšuje, predlagam, da si ogledajo razmere v ukrajinskih mestih ob fronti, Harkovu ali Hersonu. Prav to zahodno orožje je ključno pripomoglo k temu, da se je ruska agresija ustavila na trenutni fronti in ne še kakšnih (več)sto kilometrov bolj zahodno. Ob tem, seveda, ne moremo mimo cinizma, ki ga je obilo na obeh straneh; ameriški transatlantski partnerji ga niti ne skrivajo, ko javno govorijo o tem, da se Ukrajina za ceno 3-4 odstotkov ameriškega obrambnega (!) proračuna uspešno bojuje z jedrsko velesilo (in večno ameriško tekmico), pri čemer ne umirajo ameriški fantje, kot se je to množično dogajalo ob vojaških avanturah v Iraku, Afganistanu in drugje po svetu. Ameriški fantje resda ne umirajo, zato pa umirajo, in to množično, ukrajinski. Ampak ti branijo domovino, niso na strani agresorja. In prav zaradi tega cinizma ni izključeno, da bodo tudi ameriški konservativci ob morebitni spremembi v Beli hiši nadaljevali z vojaško podporo Ukrajini. To ni samo “Good Business” za orožarsko industrijo (podobno, kot je to v primeru izvoza ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina), ampak tudi priložnost za ohranjanje ameriške politično-vojaške prevlade. Če že ne na svetu, pa vsaj v odnosu do EU. Če pa bi se ameriška podpora dejansko obrnila za 180 stopinj, potem bo to zelo močan signal Rusiji, da lahko v nekaj letih dokonča začeto v Ukrajini; evropska podpora, brez ZDA, nikakor ne bo dovolj. Ne politično, še manj materialno.
Dolga vojna
Tretjič, zmožnost Rusije za financiranje vojne in stabilnost režima. Rusija se pripravlja na dolgo vojno. Že lani je začela z avtarkičnim gospodarskim modelom, z letom 2025 tudi formalno (uradni podatki o načrtovani porabi zveznega proračuna in deleža BDP, namenjenega proizvodnji orožja) prehaja v režim vojaške ekonomije (War Economy). Ključen cilj Kremlja bo za vsako ceno zagotoviti dovolj orožja ob ohranjanju gospodarske in socialne stabilnosti. Kajti ta je bistvena z vidika stabilnosti režima: kakršne koli politične spremembe so namreč v Rusiji, ob obsežni notranji represiji in kolikor toliko socialni stabilnosti, malo verjetne. Politična apatija in strah sta tako močna, da so glasovi proti vojni zelo redki, saj so nemudoma brutalno zatrti. Rusija se vrača, in to žal zelo hitro, v družbo totalne represije iz sovjetskih časov.
Medtem je lanskoletna mobilizacija pretresla rusko družbo bolj kot slike iz ukrajinskih bojišč. Zato bi lahko bila, bolj kot protivojni protesti, morebitna ponovna mobilizacija in porušen socialni model tista, ki bi močno zamajala stabilnost režima. Ta namreč uživa legitimnost do trenutka, ko bodo socialni transferji tekli nemoteno in se ne bo ponovil razpad družbenih podsistemov iz 90. let. To je namreč spomin, ki ga ima povprečni Rus globoko v podzavesti. In dokler bo življenje v večjih mestih teklo bolj ali manj nemoteno, pa četudi z manj svoboščinami, represijami nad drugače mislečimi in z manj tujimi dobrinami, bo ruski elektorat podložen.
Omejen učinek na režim
Četrtič, gospodarske sankcije in naftni embargo. Gospodarske in politične sankcije, ki jih je Zahod uvedel v zadnjih 20 mesecih, imajo omejen učinek na javnofinančno stabilnost in posledično preživetje Putinovega režima. Ključ je nafta in prihodki od izvoza nafte in naftnih derivatov. Ne zemeljskega plina, kjer je ob občutno zmanjšanem izvozu manevrskega prostora za Kremelj bistveno manj. Kremelj se, ob praktični izgubi evropskega trga (za kar tudi vsi evropski potrošniki in industrija plačujemo izjemno visoko ceno!), zanaša zgolj na izvoz utekočinjenega zemeljskega plina ter postopno povečuje izvoz plina na Kitajsko. A slednje nikakor ne bo nadomestilo premijskega evropskega trga. Prav od izvoza nafte bo v največji meri odvisna tako zmožnost Rusije za financiranje vojnih izdatkov, kot tudi celotna javnofinančna stabilnost. Torej prejšnja točka.
In tu je režim kapice na izvozno ceno ruske nafte (postavljene na 60 dolarjev) v prvih mesecih njenega delovanja pokazal učinke, prilivi v ruski zvezni proračun so se močno zmanjšali in ta je bil v občutnem deficitu. Torej v javnofinančnem minusu, ki ga Kremelj dolgoročno ne more tako enostavno pokrpati, saj so rezerve omejene, zmožnost novega zadolževanja prav tako. A kot vse gospodarske sankcije imajo tudi naftne veliko lukenj, te pa postajajo v zadnjem obdobju vse večje: Rusija in njene ključne partnerice so zagotovile alternativne dobavne poti, tako imenovano “sivo floto tankerjev”, ki dokaj neovirano plujejo po mednarodnih vodah in dobavljajo rusko črno zlato. Popusti, ki jih je Rusija morala priznavati kupcem v Indiji in na Kitajskem v začetku leta, so vse manjši, cene ruske nafte Urals se približujejo časom pred embargom.
Če bo Zahod želel s sankcijami vplivati na potek vojne, bo moral neprestano prilagajati sankcije in iskati nova politična zavezništva s ciljem preprečevanja sankcijskih obvodov, ki jih je (in bo) sicer vse več. Hudič in paradoks svetovnega reda je seveda v tem, da mednarodni trgi “potrebujejo” rusko nafto, saj že tako vlada pomanjkanje ponudbe in lahko cene že ob manjših prekinitvah ali izpadih dobav poletijo v nebo (tudi zato kartel OPEC skupaj z Rusijo omejuje proizvodne zmogljivosti). To pa pomeni nadaljevanje inflacijske spirale, kot tudi (zmanjšanje) gospodarske rasti. Najbolj razvite ekonomije te učinke tudi najbolj občutijo, zato si trgi in politični odločevalci znotraj najbolj razvitih držav G7 po tihem želijo ruskih dobav, a zaželeno po politično sprejemljivi/določeni ceni. Imamo torej dva cilja, ki sta si diametralno nasprotna. Rezultat: mižanje na obe očesi.
Za lastne koristi
Petič, konsolidacija globalnih velesil okrog vojne. Čeprav Kremelj in Peking javno promovirata “neomejeno” partnerstvo med velesilama, ki naj bi pomenilo tudi podporo ruski invaziji na Ukrajino, v praksi vidimo, da temu ni tako. Kitajska je politično zelo previdna, a nikakor ne nevtralna. Gospodarsko gledano poskuša iz vojne potegniti največ za lastne koristi, kar v prvi vrsti uresničuje skozi cenejše dobave fosilnih energentov, v prihodnje bodo morebiti sledile še druge ruske koncesije. A ne glede na to, v vojaškem smislu je Kitajska do sedaj stala politični zaveznici ob strani zgolj simbolno; to potrjujejo podatki o dobavah nekaj deset milijonov dolarjev vredne vojaške kitajske opreme, kar je seveda pljunek v morje v primerjavi z desetinami milijard, ki jih Zahod dobavlja Ukrajini.
Vendar tu ni samo Kitajska, je tudi Indija in druge (pridružene) članice BRICS, ki vojno v Ukrajini vse bolj postavljajo na zemljevid spopada med zahodom in razvijajočim se jugom ali starim politično-finančnim redom, vzpostavljenim v Brettonwoodskih gričih po 2. svetovni vojni, in novo realnostjo, v katerih bosta najbrž prav Kitajska in Indija igrali ključni vlogi. Vlogi, ki bosta bazirali na interesih, precej oddaljenih od želja Washingtona ali Bruslja. Začenši s tem, kje in po kakšni ceni bosta oskrbovali lastni gospodarstvi s fosilnimi energenti. To danes že vidimo na primeru ruske nafte, saj je prav Indija tista, ki je najbolj aktivna ruska partnerica in postaja osrednji trg za rusko črno zlato. In to ne glede na dejstvo, da gre za največjo demokracijo na svetu in dolgoletno zaveznico Washingtona v Aziji.
V realni politiki ima vse svojo ceno. Zato se bo vojna v Ukrajini odločala tudi v kontekstu geopolitike novega svetovnega reda ter vprašanja zmožnosti Zahoda razumeti in znati upoštevati interese vzhajajočih (vele)sil. V nasprotnem primeru bo transatlantsko zavezništvo vedno težje ohranjalo zmožnost za samostojno spoprijemanje s ključnimi varnostnimi in drugimi izzivi. Vključno z vojno v Ukrajini.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, 04.11.2023.