Medtem ko so oči svetovne javnosti uperjene v vprašanje, kdaj bo Kitajska poskušala s silo zavzeti Tajvan in ali bo to avtomatski sprožilec tretje svetovne vojne, je vojna napoved že bila izrečena. Tako smo se v zadnjih letih navadili na valove trgovinskih ukrepov, omejitev in sankcij, ki so jih sprožile ZDA proti Kitajski, da je težko ločiti zrno od plev. Torej protekcionistične trgovinske ukrepe, ki slišijo na politiko America first! in se še kako nadaljujejo tudi pod demokratsko administracijo, od gospodarskih omejitev in sankcij, ki ne ciljajo posameznega podjetja ali panoge. Temveč mejijo kar na vojno z drugimi sredstvi, ki ciljajo na popolno zaustavitev tehnološkega napredka z ogromnim negativnim učinkom na gospodarsko rast in konkurenčnost. In prav tak ukrep, sprejet 7. oktobra 2022, bi lahko predstavljal pravcato vojno napoved. No, vsaj tako pravi The New York Times.
Ameriška administracija se je namreč takrat odločila za prepoved izvoza visoko naprednih polprevodnikov (laično: čipov) Kitajski. Tu velja dodati pomemben pripis: omejitev ne velja zgolj za posamezna uvozna podjetja na drugi strani (kot smo videli v preteklosti), ampak za vse subjekte znotraj Kitajske. In drugič, upoštevajoč moč ameriških gospodarskih sankcij in njihovo eksteritorialnost (opomba: ZDA lahko za nespoštovanje sankcij kaznujejo tudi subjekte zunaj ozemlja ZDA, ki v proizvodni verigi uporabljajo ameriške sestavne dele, patente ali so proizvedene iz opreme, v kateri je ameriško znanje), ukrep pomeni totalno blokado kitajskega uvoza tehnološko najnaprednejših čipov. Uradna obrazložitev ukrepa je kajpada enostavna, da se jo prodati svetovnim medijem in tudi javnosti. Namreč, da se bodo s tem ukrepom zmanjšale zmogljivosti Kitajske za proizvodnjo najnaprednejšega orožja, s tem zmožnosti kitajske vojske ter posledično manevrski prostor za vojaško zavzetje Tajvana in druge (morebitne) vojaške intervencije. In demokracija bo zmagala.
V drobnem tisku, skorajda nujnem v tem kontekstu, se skriva bistveno več. Industrija polprevodnikov je postala ozko grlo svetovnega gospodarstva in njega gonilna sila. Odvisno, s katerega zornega kota pogledamo. Medtem ko se je dodobra ustalila krilatica, da “so podatki nafta 21. stoletja”, se nismo preveč spraševali, kaj je potrebno za to, da se podatki nemoteno pretakajo. In tako smo naleteli na čipe. Kakšen vpliv ima industrija polprevodnikov za globalno ekonomijo, smo, recimo, lahko občutili v obdobju pandemije covida-19, ko so se mnogim avtomobilistom porušili dobavni roki, potrošniki pa so celo najbolj prestižne znamke avtomobilov prevzemali brez multifunkcijskih naprav, kamer itd. Namenoma sem izbral dokaj banalen primer, ki razen nezadovoljstva potrošnikov in nekaj (sto)milijonskih izgub v panogi ni imel širših negativnih posledic. Toda ne gre zgolj za to, da je v povprečnem sodobnem avtomobilu okvirno kar 1500 najrazličnejših čipov in da je brez zmogljivih polprevodnikov onemogočeno delovanje 5G-omrežja ter seveda razvoj novih generacij telekomunikacijskih kanalov. Brez zmogljivih čipov ne more biti razvoja umetne inteligence (UI), superračunalnikov, novih satelitov, medsebojno povezljivih naprav …, tudi takšnih, ki nosijo bojne konice.
Tudi zaradi vsega omenjenega je pomen čipov za delovanje kitajskega gospodarstva težko preceniti: celoten kitajski letni uvoz čipov je vreden več kot 400 milijard ameriških dolarjev, kar je skorajda dvakrat več, kot je letni kitajski uvoz surove nafte. Kitajska potrebuje za več kot milijardo dolarjev uvoženih čipov na dan “zgolj” za vzdrževanje gospodarske mašinerije, kaj šele razvoj novih tehnologij. In ker lahko Kitajska zgolj v manjši meri pokrije domače potrebe z lastno proizvodnjo, je široka ameriška blokada izvoza najzmogljivejših polprevodnikov na Kitajsko kot puščica v srce, kar je rezultiralo v upadu kitajskega uvoza čipov za slabo četrtino že v prvem kvartalu tega leta.
Smrtni udarec ali elektrošok?
Ukrep ameriške administracije seveda ni nov, prihaja iz arzenala sankcij iz časov hladne vojne, ko je ZDA in zaveznikom uspelo zadrževati tehnološki razvoj in oborožitvene zmogljivosti Sovjetske zveze ter jo za povrh še finančno izčrpavati. Tudi sprejel ga je malo znan zvezni Biro za industrijo in varnost (BIS), ki bedi nad spoštovanjem sankcijskih seznamov in omejitev izvoza in se je od časov hladne vojne močno skrčil, a je lahko – kot kaže – občasno še vedno nadvse uporaben. Bo ukrep deloval? Kratkoročno vidimo, da bo, medtem ko dolgoročni učinki niso tako jasni. Kot namreč opozarjajo tudi ameriški strokovnjaki in raziskovalci, bo iz takšne tehnološke vojne napovedi težko iziti z nevtralno pozicijo. Bodisi bodo sankcije, tudi na račun zmanjšane svetovne gospodarske dejavnosti in s številnimi kolateralnimi žrtvami, delovale in vsaj za desetletje omejile tehnološki napredek Kitajske, ali bo ravno obratno. Namesto smrtnega udarca bi lahko ukrep deloval kot elektrošok za kitajsko gospodarstvo: če so se namreč (v svetovnem merilu) vodilna kitajska podjetja zanašala na nemoteno delovanje globalnih dobavnih verig in uvoza posameznih tehnologij, bodo vedno večje in ostrejše omejitve predstavljale ogromen stimul za investicije v razvoj domačega znanja in tehnoloških rešitev, ki jih Kitajska (še) ne zna proizvajati doma. Takšnih primerov ni ravno veliko, a visokozmogljivi čipi so ravno med njimi … in predstavljajo ključen razvojni izziv. Zato ne preseneča, da tako neposredno država in tudi vodilna kitajska tehnološka podjetja vlagajo na desetine milijard letno s ciljem ta razvojni manko čim prej nadoknaditi.
V celoti je kolumna dostopna tukaj: https://vecer.com/v-soboto/kolumna-denisa-mancevica-vojna-ki-se-se-ni-zacela-pa-ze-poteka-10338265