Vojna v Ukrajini ni prinesla samo največjega vojaškega spopada na evropskih tleh po drugi svetovni vojni, ampak tudi obdobje nove notranjepolitične dinamike znotraj Rusije.
Dogodki v Rusiji 24. junija, ko je kolona vojaških vozil najemniške vojaške skupine Wagner krenila proti Moskvi in pred tem prevzela nadzor nad mestom Rostov na Donu, so mnoge vrnili v začetke 90. let, ko so se spraševali, ali bo Sovjetska zveza razpadla ali ne. Kako se bo končal vojaški puč leta 1993, ko so tanki z bližnjega mostu po ukazu Jelcina obstreljevali sedež parlamenta, v katerega so se zabarikadirali pučisti. Podobno kot takrat je svetovna javnost konec junija dobrih 24 ur ugibala, ali je Putin še vedno nesporni gospodar Kremlja in ali bo vojaški udar uspel. Prigožin ali Putin? Kot da bi šlo za kak duel iz Puškinovih del.
Vojna v Ukrajini ni prinesla samo največjega vojaškega spopada na evropskih tleh po drugi svetovni vojni, ampak tudi obdobje nove notranjepolitične dinamike znotraj Rusije same. To, kar s(m)o mnogi napovedovali, je 24. junija začelo dobivati prve obrise. Več kot nazorno smo dobili potrditev, da je v Rusiji več centrov moči, in to ne zgolj v smislu administrativne in kapitalske (teh je bilo že pred tem več), ampak tudi v vojaško-obrambnem smislu. Oblast v Kremlju je oslabljena, vpliv ji polzi iz rok. In glede na to, da je Rusija največja zvezna država na svetu z večjim številom etnično homogenih republik, ki še niso pozabile svojega oboroženega boja za neodvisnost (Čečenija) oz. v katerih lahko v zelo kratkem času vzplamtijo separatistične težnje (Dagestan, Osetija itd.), je to tempirana bomba. Prihajamo v novo etapo destabilizacije Rusije, za katero ni izključeno, da ne bo nadaljevanje razpada nekdanjega sovjetskega imperija.
Poleg nove stare nevarnosti separatizmov je vojna oziroma zdaj že 500 dni trajajoča “posebna vojaška operacija”, kot jo imenuje Putin (podobno kot je marsikaj v ruski realnosti, je tudi to poimenovanje čista “maskirovka”, to je krinka za realnost, ki je diametralno nasprotna, op.) naplavila na površje vse tisto, kar se je gnilega in smrtonosno nevarnega nabralo v ruski družbi in političnem režimu v zadnjih 20 letih. Pa ne ‘zgolj’ vseobsegajoča korupcija, ki se je, logično, zažrla v vse pore, tudi v vojaški proračun. Razkriva še mnogo več – tudi številne elemente totalitarne sovjetske družbe, za katere so mnogi upali, da so za vekomaj pokopani. Podobno kot v kakšnem apokaliptičnem filmu, ko zombiji kar nočejo in nočejo umreti – tako se tudi v Rusijo skozi široka vrata vrača ovaduštvo, skorajda neomejene pristojnosti tajnih služb, totalna militarizacija družbe in seveda vseobsegajoča državna propaganda, v kateri ni več prostora niti za kanček tistega, kar naj bi bila objektivna informacija. Zato je skorajda smešno, ko se na Zahodu še vedno v istem stavku pojavita besedna zveza javno mnenje in Rusija.
A vrnimo se k Wagnerju oz. violinistom, kot se v Rusiji često naslavlja pripadnike skupine, Evgeniju Prigožinu in dogodkom 24. junija. Danes še vedno nimamo povsem objektivne celostne slike dogajanja na terenu, ta se sestavlja kot mozaik iz novih informacij, ki prihajajo na plano. Vemo pa nedvomno več kot na dan dogajanja. Zato je mogoče z veliko verjetnostjo zavreči dve dokaj priljubljeni tezi oziroma argumentaciji vzrokov poskusa vojaškega puča.
Kolumna je v celoti dostopna tukaj: https://vecer.com/v-soboto/kolumna-denisa-mancevica-odpadniski-violinisti-in-kremeljska-pajcevina-10336537