Današnje razprave o odpravi plačnih nesorazmerij v javnem sektorju so povsem legitimne, a žal ne zadevajo niti ene od razvojno pomembnih dilem in večje racionalizacije pri delovanju javne uprave.
V zgodovini človeštva obstajajo trije mejniki, ki zaznamujejo moč strojnega učenja in postopno premikanje človeštva v smeri tega, kar poljudnoznanstveno imenujemo umetna inteligenca. Prvi se je zgodil leta 1997, ko je Gari Kasparov v seriji šahovskih partij izgubil proti takrat najzmogljivejšemu računalniku Deep Blue korporacije IBM. Zgodilo se je namreč prvič, da je aktualni svetovni šahovski prvak izgubil dvoboj proti računalniku. Od takrat je to stalna praksa; vsaj kar se šaha tiče, je računalniška premoč povsem evidentna.
Drugi mejnik, javno sicer manj izpostavljen in znan, se je zgodil slabi dve desetletji po prvem. Leta 2016 je računalniški program AlphaGO (v lasti Googla) v igri go premagal aktualnega svetovnega prvaka, Korejca Lee Sedola. Starodavna azijska igra velja za bistveno bolj kompleksno od šaha, v prvi vrsti zaradi možnih kombinacij – teh je namreč za 10¹⁷⁰ ali z drugimi besedami več, kot je v vesolju atomov. Računalniškemu programu je to uspelo z novimi razvojnimi modeli nevronskih mrež, ki stroju omogočajo, da se neprestano sam uči in se izboljšuje, ne pa samo izbira izmed opcij, ki mu jih je naložil programer.
In tako pridemo do tretjega mejnika. Nekaj mesecev za tem, ko svet ugleda in (obnori) ChatGPT, se zgodi nov dvoboj s človeško inteligenco, tokrat – presenetljivo – na slovenskih tleh. Ja, prav ste prebrali. Prireditelji se odločijo uprizoriti dvoboj med najnovejšo različico umetne inteligence in posameznimi procesi v slovenski javni upravi. Da poenostavim: umetna inteligenca proti slovenski birokraciji. Rezultat tega eksperimenta je presenetil svet in navdušil mnoge teoretike zarot, zagovornike ploščate Zemlje in zanikovalce napredka – gladka zmaga slovenske birokracije. Pet partij, pet zmag, gladko.
***
Zgodilo se ni nič drugega kot to, da je starejši sin dopolnil 15 let in je zato bilo skorajda nujno, da pridobi digitalno potrdilo; z rojstnim dnem je bil namreč avtomatsko (aha, sistem deluje!) izbrisan iz starševskih digitalnih aplikacij e-uprave. Obenem bi mu čez nekaj mesecev potekla osebna izkaznica, in smo rekli, dajmo to urediti istočasno. Precej enostavna naloga, a ne? V marsikateri državi bi se takšno nadvse preprosto upravniško opravilo dalo narediti bodisi oddaljeno, če že to ne, pa vsaj z enkratnim obiskom v uradu. Toda ne na sončni strani Alp.
V prvi partiji je bilo treba oddati zahtevek za izdelavo digitalnega potrdila SIGEN-CA. Glede na to, da gre za digitalno potrdilo, se zdi skorajda (tragi)komično, da je edini možni način in obenem prvi korak ta, da je treba zahtevek izpolniti ročno na predpisanem obrazcu in ga fizično oddati na upravni enoti. Analogno zmaga, prvič.
V drugi partiji sva poskušala obisk na upravni enoti optimizirati tako, da bi istočasno uredila še naročilo nove osebne izkaznice. Na moje presenečenje je sledilo: “Gospod, to pa je na drugem oddelku, okence 1-3, vendar je najboljše, da se naročite.” Vprašam, zakaj tam, če sva že tukaj, a seveda brez uspeha. Zato sva stopila nazaj do receptorja in povprašala za usmeritev v skorajda kirurško zahtevnem postopku. Namesto odgovora sem v roke dobil listek s telefonsko številko. Saj veste: po vzorcu tistih starih oglasov ob prodaji vsega možnega, ki so nekdaj na veliko viseli pri vhodih v bloke, na kandelabrih in avtobusnih postajališčih. Pod glavnim sporočilom/oglasom si lahko odtrgal pravokotni listič s telefonsko številko. Skratka, “brings back the memories” (obujanje spominov). Še pred izhodom iz upravne enote odtipkam številko in po dveh minutah čakanja se s prijazno gospo dogovoriva za termin že za naslednji dan.
V tretje gre rado, pravi pregovor. Tako sva se naslednje jutro s sinom ponovno odpravila na upravno enoto. Sistem naročanja (vsaj v teoriji) je seveda namenjen temu, da je večja pretočnost, da procesi potekajo bolj tekoče in da v sistemu ne nastajajo ozka grla (poenostavljeno: enkrat občutno preveč ljudi in nastane gneča, drugič prazno pred okenci …). A ostala sva začudena ob dejstvu, da sva bila naročena, a sva vseeno čakala okrog 45 minut, da sva prišla na vrsto. Pa je bila ura 8.30 zjutraj, torej se je sistem tisti dan komajda zagnal. Na to, kako pri tem izgleda stanje naročenih pacientov (ups, oprostite, osebkov z najenostavnejšimi upravnimi postopki) v popoldanskih urah, niti ne upam pomisliti.
V četrti partiji sem se spraševal (priznam, dokaj pozno), zakaj sploh hodim tja s sinom in ne ureja on naročila osebne izkaznice sam. Še dobro, da sem na to zgolj pomislil in ne tudi realiziral. Kajti v tem primeru bi bil tudi ta poskus, ne glede na predhodno naročilo in čakanje, neuspel. Kot sva namreč ugotovila med urejanjem v naslednjih minutah, sin samostojno ne more naročiti osebne izkaznice, saj potrebuje podpis skrbnika. Če kdo razume, naj mi, prosim, pomaga: pri dopolnjenih 15 letih sistem otroka avtomatsko izbriše iz e-baz staršev ali skrbnikov, a da bi si nato mladenič lahko samostojno uredil (in plačal) izdelavo osebne izkaznice, to pa ne. Potrebuje moj podpis in s tem seveda tudi mojo fizično prisotnost.
Rezultat in ultimativno premoč birokracije je za končnih 5:0 zakoličilo spoznanje, do katerega je po tem, ko sva uspešno oddala zahtevek za njegovo osebno izkaznico, prišel kar sin sam. “Dve stvari sta res čudni,” pravi, “prvič, zakaj ni šlo istočasno urediti oddaje zahtevka za digitalno potrdilo (ja, tudi če fizično) in naročiti osebne izkaznice? Pri istem okencu, isti/em uradnici/ku? In drugič: glede na to, kako enostavni so ti procesi, a ne bi bilo bolj racionalno, da bi to avtomatizirali? Pa saj bo večji del takšnih in sorodnih opravil že v bližnji prihodnosti opravljal stroj in ne človek.”
Tehnologija vse to seveda že danes omogoča; ne le to, sama zna izvesti mnoge izmed naštetih procesov – in to bistveno boljše, bolj natančno in občutno občutno hitreje. Celoten proces oddaje vloge za izdelavo osebne izkaznice (kot tudi mnogi sorodni upravni postopki) bi bil že danes lahko v celoti avtomatiziran, človeška inteligenca pa bi se preusmerila na področja, kjer bo človek še dolgo nezamenljiv … na primer v socialno in zdravstveno nego, nego starejših itd.
***
Prva dva mejnika sta povsem resnična, tretji pa žal predstavlja našo vsakdanjo realnost. Prepričan sem, da bi bil seznam prigod in močno zbirokratiziranih, po nepotrebnem še vedno analognih postopkov še precej dolg. Če bi vanj vključili vsa križeva pota, ki jih morajo pri nas prehoditi tisti, ki se usmerijo k okencu Oddelek za tujce, številni pacienti brez osebnega zdravnika itd., pa bi lahko iz tega nastala enciklopedija.
Vsi omenjeni postopki so še danes načrtovani in izgledajo prav tako, kot izgledajo, zaradi preprostega dejstva – nekdo jih je tako predpisal. Niso se zgodili “sami od sebe”, niso rezultat dobre volje od zgoraj ali 70+ let trajajoče povojne ideološke hipnoze naroda. So stvar (ne)odločitev, ki jih državni aparat sprejema in s to ali ono hitrostjo adaptira spremembam v okolju. In kot je pokazal zgornji primer, je javna uprava – vsaj z vidika osnovnih procesov na področju upravnih zadev – zelo uspešna. Uspešna v uporu proti družbenemu in tehnološkemu napredku, uspešna v tem, kako biti odporen proti uporabi novih tehnologij in orodij s ciljem ohranitve statusa quo. Pa še kak argument o ohranjanju delovnih mest bi se našel, čeprav iz leta v leto statistika jasno kaže, da se javna uprava celo povečuje. Seveda, k že sedaj slabo domišljenim in predpisanim procesom dodaj nove, in ko se zgodijo nenadne spremembe v okolju (primer pandemija covida-19), se sistem brez hitrih adaptacij sesuje. In glede na to, da vmesnih adaptacij pri nas ne delamo, je sedaj stanje že takšno, da potrebuje bistveno bolj resen in radikalen poseg.
Vsega se seveda ne da popraviti čez noč, tega niti ne pričakujem. Pogrešam pa bistveno več razmisleka o tem, kako upravne in druge povsem enostavne administrativne postopke poenostaviti, jih v večji meri digitalizirati in avtomatizirati. Kot pogrešam tudi politike, usmerjene v iskanje odgovora na vprašanje, kako v javnem aparatu povečati dodano vrednost (ja, tudi javna uprava jo lahko ustvarja!), in predvsem boljšo storitev za uporabnika. Današnje razprave o odpravi plačnih nesorazmerij v javnem sektorju so povsem legitimne, a žal ne zadevajo niti ene od razvojno pomembnih dilem in večje racionalizacije pri delovanju javne uprave.
V izvirniku objavljeno 17.06.2023, dostopno tukaj: https://vecer.com/v-soboto/kolumna-denisa-mancevica-umetna-inteligenca-vs-slovenska-birokracija-05-10334871