Si si pa res zbral pravo destinacijo!” mi odgovori znanka, ko ji sporočim, da bomo prvomajske počitnice z družino izkoristili za kratek obisk Gruzije in Azerbajdžana. To regijo smo imeli nagledano že pred leti, a nam je vmes načrte prekrižala pandemija. Ruska agresija na Ukrajino je karte spet nekoliko premešala (najbrž se je prav na varnostni vidik nanašal komentar znanke), a ne do te mere, da bi nas od poti odvrnila.
“Brat, brat, kam te zapeljem?”
Tako nas z značilnim kavkaškim naglasom na letališču v Kutaisiju v ruščini nagovori voznik Zurab. Po kratkem obveznem barantanju se dogovorimo za ceno prevoza do hotela in že se odpeljemo. V precej dotolčenem starem mercedesu, kjer precejšen del prtljažnika zavzema plinska jeklenka. Ja, bencin je drag, ljudje se znajdejo po svoje. Posledično dobre pol ure sedim z enim od kovčkov v naročju. Zurab sam hitro načne pogovor z vprašanji, kdo smo in kam gremo, uvodoma pomisli, da smo Ukrajinci, ki bežimo pred vojno. Takih je kar nekaj v Gruziji, pripomni. Sam sicer kruh služi kot voznik tovornjaka na poti Turčija–Rusija, občasno še kje drugje, a so danes razmere na poti tako nepredvidljive, da se je odločil začasno vrniti se domov in zdaj dela kot taksist. Daleč od idealnih razmer, a mu vsaj ni treba stati na mejah teden ali dva, kot se to dogaja na omenjeni poti.
To, da je v Gruziji zdaj veliko Rusov, ki so prebežali iz Putinove imperialistične domislice, mi je poznano. Obenem tudi to, da naj bi se v Gruziji povečevalo nezadovoljstvo nad posledicami takšne migracije, kar rezultira v dvigu cen nepremičnin, povečani rabi ruščine na ulici, pa vse do političnega vpliva na vladno politiko. Zato ga povprašam, kako domačini gledajo na Ruse, ki so se preselili v zadnjem letu. Je kaj napetosti, kakšen je odnos do ruskega jezika? Vprašanje ga ne zmede, odgovori povsem umirjeno. “Rusi, ki bežijo, najbrž bežijo z razlogom. In bi jim bilo povsem neumno zapirati pot, kot ljudje jim moramo pomagati. Z Rusijo smo navajeni živeti dolga stoletja, večina pripadnikov starejše generacije uporabljamo ruščino v komunikaciji s prišleki brez težav. Je pa res, da mnogi mlajši, posebej rojeni po letu 1991, ruščine sploh ne razumejo, ker se jezika preprosto nikoli niso učili.”
V naslednjih dneh se to večkrat potrdi na ulicah Kutaisija in Tbilisija. Ruščina ostaja jezik sporazumevanja s starejšo generacijo, odraščajočo in živečo v Sovjetski zvezi, medtem ko je z mlajšimi komunikacija možna edino v angleščini. In to mladi precej dobro obvladajo. V prestolnici se tudi močno čuti odpor do Putinove imperialistične politike in na drugi strani močno izražene podpore Ukrajini. Tudi naj bolj ali manj izvirne in kreativne načine, kot je recimo v ukrajinske barve spremenjena gruzijska zastava s pripisom “Danes smo vsi Ukrajinci”. Ko o tem povprašam Zuraba pove, da si želi, da bi bilo vojne čimprej konec in da bi mlajše generacije našle način sobivanja v tem koncu sveta. Nato pridoda: “Mrtvim ne moremo več pomagati, živi še imajo prihodnost.”
Celotna kolumna dostopna tukaj.