Kot kaže, so kitajski gostitelji na francoskega predsednika Emmanuela Macrona res naredili izjemen vtis (op. kamor je odpotoval na uradni obisk konec aprila 23′). Ta je namreč po tridnevnem obisku in dvostranskih pogovorih s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom med vrnitvijo domov še v zraku izbranim medijem razložil, kako vidi evropsko prihodnost; kot nedvomno bolj strateško avtonomno od ZDA, zmožno suvereno predstavljati tretjo globalno velesilo (ob boku ZDA in Kitajski), za kar je po njegovi oceni treba paziti, da v politiki do Tajvana ne sledimo politiki ZDA. Če takšne strateške avtonomije EU ne bo sposobna doseči v nekaj letih, bo po njegovem mnenju postala vazal. S tem je Macron poskrbel za to, da so se mu tla pod nogami zatresla ne samo doma (kjer podlega kritikam in množičnim protestom zaradi pokojninske reforme), ampak tudi globalno. Predvsem s strani transatlantskih zaveznikov so vanj letele puščice, ni manjkalo niti kritike znotraj EU in distanciranja nekaterih vplivnih evropskih politikov. Evropski politični sopotniki Macrona so ostali v manjšini, pa čeprav je predsednik Evropskega sveta Charles Michel izjavil, da znotraj voditeljev držav članic EU ne manjka tistih, ki delijo takšen pogled. A kot kaže, ostajajo za zdaj bolj ali manj previdno tiho.
Na prvi pogled se vse omenjeno bere kot balzam za kitajsko dušo. Končno si je nekdo v Evropi – in to ne kar nekdo, ampak šef ene najvplivnejših evropskih držav – upal priznati, da nas bo sledenje ameriškim interesom v globalni dirki (ki se manifestira skozi vprašanja neodvisnosti Tajvana) pripeljalo v novo odvisnost, celo vazalstvo – in da naj posledično Evropejci začnemo gledati bliže mejam EU. Toda izjava se lahko bere tudi kot balzam za neko drugo, rusko dušo. Saj je namreč hitro jasno, da bi strateška avtonomija od ZDA pomenila tudi zmanjšano vojaško odvisnost stare celine od ZDA, kar posledično spreminja tudi celotno evropsko varnostno arhitekturo, vzpostavljeno po padcu Berlinskega zidu. In konec koncev je izjava tudi balzam za dušo mnogih antiglobalistov, ki jih ne manjka niti pri nas. Ti interpretirajo ne samo globalizacijo in kapitalistično ureditev, ampak tudi vojno v Ukrajini, v prvi vrsti skozi očala ameriških interesov za ohranitev mednarodne moči. In posledično ob pozivih za mirovna pogajanja skorajda pozabijo na Rusijo kot tisto, ki bi morala biti daleč na prvem mestu med naslovniki takšnih pozivov.
Celotna kolumna objavljena tukajhttps://vecer.com/v-soboto/kolumna-denisa-mancevica-strateska-avtonomija-spece-trnuljcice-10331453