Vedno več gospodarskih panog – med drugim tudi tržne, kot so komunikacije in medijski trg – se srečuje z izzivom nizkih marž in posledično nizke ustvarjene dodane vrednosti.
V negativni spirali, ki jo od spodaj (vhodni stroški) dodatno poganja inflacija, je še toliko bolj pomembno dobro razumeti proces ustvarjanja in zajemanja dodane vrednosti; v nasprotnem primeru bodo namreč številne panoge obsojene na propad ali v najboljšem primeru dolgoročno obdobje zelo nizkih marž, kar bo seveda odganjalo kapital in investicije, privlačnost panog za talente ter močno vplivalo na mnoga podjetja in zaposlene.
Ko govorim o dodani vrednosti, imam seveda v mislih poslovno in ne računovodsko kategorijo, kar pomeni, da, poenostavljeno, dodana vrednost nastane v trenutku, ko je nekdo na trgu sploh pripravljen kupiti določeno storitev ali izdelek. Poslovno vzdržno seveda še za ceno, višjo od proizvodne. A s tem smo uspeli doseči zgolj prvi korak, ustvariti dodano vrednost (value creation). Pri tem niti približno še ne vemo, kakšna je vrednost, ki jo določen kupec pripisuje določeni storitvi ali izdelku, razen tega, da je ta vrednost višja od ponujene cene. V nasprotnem primeru namreč do nakupa ne pride (razen seveda izjem, kot so monopolni položaji, redke in nujne dobrine ipd.).
Celotna kolumna je dostopna tukaj.