Naslov je sposojen od Turgenjeva, svetovno znanega ruskega literata iz obdobja realizma, za kar naj mi bo v teh nevarnih časih splošne histerije proti vsemu, kar diši po ruski kulturi (še eni žrtvi Putinovega imperializma), oproščeno. Tako naslov kot tudi bistvo sporočila romana namreč najbolj približata temo, o kateri bo tekla beseda. In to seveda ni zgolj zapleteno razmerje med otroki in starši, ampak širše medgeneracijsko razmerje in konflikt. Kar je še kako aktualno tudi v našem okolju in ni izziv zgolj zahodnih družb, značilnost katerih je vladavina “starejših belih moških”; ameriški kongres so, recimo, v zadnjem desetletju v 80 odstotkih sestavljali moški, 80 odstotkov katerih so bili belci, njihova povprečna starost pa je bila 60 let.
Pred tedni sem imel priložnost prisluhniti uspešnim podjetniškim zgodbam o inovacijah in prodorih na tujih trge. Saj jih mnogi poznamo, čeprav v tem okolju globalno uspešnih posameznikov ne čislamo prav visoko. Uspešnih podjetnikov pri nas pravzaprav sploh ne maramo, saj hitro postanejo “globalni kapitalisti”, še najbolj občudujemo športnike. No, vsaj to. Ta konkretni govorec pa je pritegnil mojo pozornost, saj zgodbe nisem poznal, obenem je izstopal kontekst uspeha: gre za poslovno zgodbo nekaj mladih podjetnikov (rojenih že v samostojni Sloveniji), ki so spravili podjetje na raven prodaje nekaj milijonov letno v času pandemije covida-19. Pa ne s prodajo papirnatih robčkov, prepakiranih v zaščitne maske, ali s trgovanjem s kripto valutami. Razvili so konkretni izdelek, ki rešuje specifičen problem mnogih po svetu, in ga globalno tržijo. Najbolj presenetljivo je, da so proizvodnjo izdelka s prvotne lokacije v Sloveniji prenesli na Kitajsko. Ob tem pa – ravno zaradi zaprtih meja na Kitajskem v zadnjih dveh, treh letih – lastne proizvodnje niti osrednjih poslovnih partnerjev sploh niso videli v živo! Kako je to mogoče? Dobrodošli v 21. stoletju.
Celotna kolumna dostopna tukaj. Objavljena 28.1.2023.