Črno zlato bo, kot že velikokrat v novejši zgodovini, tudi v primeru ruske agresije na Ukrajino odigralo ključno vlogo. Tako z vidika zmožnosti nadaljnjega financiranja vojnih izdatkov kot z vidika širše družbeno-gospodarske stabilnosti v Rusiji. Cenovna kapica, ki so jo zahodne države uvedle na rusko nafto 5. decembra, bo prvi resni preizkus stabilnosti ruskega ekonomskega modela.
“Z lastnimi resursi ne moremo obnoviti sesutega gospodarstva, saj potrebujemo tujo opremo in tehnološko znanje. Zato smo pripravljeni zagotoviti tudi določene koncesije najvplivnejšim svetovnim imperialističnim koncernom,” je nekoč dejal neki ruski voditelj. A ni šlo za Jelcina in devetdeseta, kot bi kdo znal pomisliti. Te besede je izrekel sam vodja komunistične revolucije Lenin leta 1921. Boljševiki so namreč hitro po revoluciji spoznali dvoje: prvič, da ne glede na parole komunistične revolucije o vzdrževanju proizvodnje in izvoza nafte potrebujejo tuje multinacionalke, ter drugič, da je od proizvodnje in izvoza nafte odvisna ekonomska stabilnost Rusije. Pripravljeni so bili iti celo tako daleč, da so podpisali pakt s hudičem: naftne koncesije za vrtanje in proizvodnjo surove nafte sta namreč leta 1921 med drugim dobila ameriški Standard Oil (kasnejši ExxonMobil) in britansko-nizozemski Royal Dutch Shell. Želje po nacionalizaciji celotne naftne industrije, ki so jo pred revolucijo v Rusiji večino obvladovali tujci (vključno z bratoma Nobel in družino Rothschild), je nadomestila kruta realnost naftnega sektorja. V časniku Pravda so nafto že takrat poimenovali “črno zlato”.
Sto let kasneje slika ni bistveno drugačna, pa čeprav se je obseg proizvodnje in izvoza seveda občutno spremenil. Rusija je pred vojno v Ukrajini veljala za energetsko supersilo, saj je bila tretja najpomembnejša proizvajalka surove nafte (za kartelom OPEC in ZDA) in največja proizvajalka zemeljskega plina na svetu. Prihodki od izvoza obeh energentov so tudi ključni vir financiranja javnih financ in stabilnosti zveznega proračuna kot tudi kopičenja valutnih rezerv. A je pri tem pomen obeh energentov z vidika ruskih javnih financ precej različen: javni prihodki, pobrani pri izvozu surove nafte, so namreč v razmerju okrog 5:1 v primerjavi z izvozom zemeljskega plina. Poenostavljeno: brez izvoza zemeljskega plina lahko ruske javne finance še nekako delujejo v obvladljivih okvirih (ki se seveda z vojno in potrebami po dodatnem financiranju močno spreminjajo), medtem ko lahko padec izvoza surove nafte in/ali cen močno pretrese celoten sistem. In ker so to razumeli že boljševiki, to nedvomno ve tudi Putin.
Tudi zato je Rusija že zelo kmalu po začetku propada “posebne vojaške operacije”, proti poletju lanskega leta začela uporabljati tako imenovano plinsko orožje. Gazprom je, pa čeprav na račun izgube obsegov in poslov, začel zmanjševati dobave posameznim evropskim državam (kot vemo danes, tudi Sloveniji), do praktične prekinitve dobav jeseni. Računica je bila preprosta: odvisnost od ruskega zemeljskega plina je v EU bistveno večja, kot je odvisnost od izvoza za ruske javne finance. Ekonomski interesi Gazproma močno trpijo, a so ti seveda povsem podrejeni drugim ciljem. Na kar Rusija ni računala, je predvsem topla jesen (in za zdaj tudi zima) in na absorpcijsko sposobnost evropskega gospodarstva: kljub zmanjšani porabi plina in visokim stroškom ter inflaciji se kolesje evropskega gospodarstva za zdaj še vrti.
Povsem drugače je z nafto. Rusijo bodo dolgoročno močno bolele zahodne sankcije, usmerjene v prepoved poslovanja dobaviteljem opreme in storitev, kot tudi umik svetovnih multinacionalk s trga. Posledice omenjenih sankcij niso hipne, učinkov ni pričakovati v nekaj mesecih niti v obdobju enega do dveh let. Na dolg rok pa bodo te zelo obsežne. Brez tujega znanja, opreme in investicij bo Rusija vedno težje vzdrževala obseg današnje proizvodnje na sicer že dobro raziskanih nahajališčih, še težje – če ne povsem nemogoče – bo razvijati nova nahajališča. Zato bodo obsegi proizvodnje srednje in dolgoročno v Rusiji upadali (že za leto 2023 je po ruskih uradnih napovedih pričakovati padec proizvodnje nafte za deset odstotkov; ni tragično, a boli).
Niso pa zgolj obseg proizvodnje in izvoza nafte tisti, ki zna Rusiji povzročati težave. Ključna spremenljivka je cena. Ministrstvo za finance je namreč za proračun v letošnjem letu predvidelo deficit v obsegu dveh odstotkov BDP in to ob povprečni ceni nafte 62-70 ameriških dolarjev za sod. Spomnimo, cenovna kapica zahodnih držav je vzpostavljena pri 60 ameriških dolarjih. Danes je še prezgodaj za verodostojne ocene učinkov vzpostavljene kapice, saj je spremenljivk preprosto preveč. Vključno s tem, kako se bo v realnosti na nove sankcije odzval Kremelj; javne izjave, namenjene predvsem domači javnosti, so namreč eno, dogajanje na mednarodnih trgih pa nekaj povsem drugega. Podobno velja pri vprašanju odziva nekaterih svetovnih velesil, ki k skupnim sankcijam niso pristopile, in pravzaprav trenutno situacijo izkoriščajo sebi v prid. Kitajska in Indija sta recimo v vmesnem času močno povečali obsege nabav ruske nafte, seveda s precejšnjim cenovnim diskontom.
Čez desetletje bo status energetske velesile, za katerega si je Rusija tako prizadevala, ostal preteklost. Pa to ni napoved katerega od ameriških možganskih mislišč, ampak Tatjane Mitrove, ene najbolj prodornih ruskih energetskih analitičark. Paradoks vseh paradoksov je, da lahko na podlagi videnega bistveno bolj gotovo napovemo srednjeročno rusko energetsko prihodnost, kot kratkoročne posledice za zmožnost vzdrževanja ruske vojaške agresije v Ukrajini. Vemo pa, da bo tudi pri tej nafta igrala eno ključnih vlog.
Objavljeno v časniku Večer, https://moj.vecer.com/pogledi/pogled-kolumna-denisa-mancevica-nafta-in-usoda-rusije-sto-let-kasneje-10324744