Da ne ovinkarim, pokazal sem jim povsem identična, “znanstvena” skrpucala, samo na drugo temo in izpod drugega peresa. Njihovega lastnega.
Odločil sem se narediti znanstveni eksperiment. In to s področja kemije (zakaj prav kemije, niti ni tako pomembno, a bom to le izdal nekaj vrstic nižje). Dovolj je, da izpostavim, da nisem prav poseben strokovnjak za kemijsko področje (to bi bil uradni odgovor) oziroma da je stanje mojega znanstvenega poznavanja kemije, realno gledano, blizu “nimam pojma”. A za znanstveni kemijski eksperiment sem se le odločil. Računam na pomoč v srednji šoli pridobljenega znanja, kjer sem imel vsaj to srečo, da me je učil izvrstni učitelj in takratni ravnatelj Ljubo Germič. Takole, ozadje poznate.
Odločil sem se napisati poljudno(znanstveni) članek o novodobnih dognanjih v kemijski znanosti, ki bi planetu pomagala povsem transformirati industrijo prometa z novodobnimi vodikovimi tehnologijami, ki bodo že čez desetletje izpodrinile danes tako opevano elektrifikacijo in električne avtomobile. Pri tem sem selektivno uporabil dva, tri znanstvene članke, jih po potrebi preobrnil ter podkrepil še z ducatom sorodnih objav ali povezav na medijske članke, ki po možnosti pritrjujejo mojim “znanstvenim” dognanjem. Ob tem sem poljubno uporabljal nasprotujoče si ugotovitve, podatke sem uporabljal selektivno oziroma zgolj tiste, ki so potrjevali mojo tezo, druge pa namerno izpustil (t. i. cherry picking). Skratka, na hitro sem spisal (kvazi)znanstveni članek o področju, o katerem nimam prav veliko pojma.
Pisanje je bilo samo prvi, pravzaprav tehnični del eksperimenta, samo bistvo tega se je skrivalo v objavi članka in razpravi v ožjem krogu. Med znanci imam namreč nekaj izvrstnih kemikov in fizikov, doktorjev s teh dveh področij, ki bodisi delujejo v znanstvenoraziskovalni sferi bodisi so v podjetjih odgovorni za razvoj. So izvrstni strokovnjaki in me je zanimalo, kako bodo sprejeli moje pisanje. Zanimal me je neposredni odziv. Ta je bil seveda dokaj pričakovan in je potrdil mojo tezo: veliko posmeha, podkrepljenega s tem, da “naj se raje držim svojega področja” in ne pišem neumnosti, ki ne zdržijo resne znanstvene presoje in dokazov. Z nadaljnjim naštevanjem XY-ugotovitev, znanstvenih raziskav in meni povsem nepoznanih kemijskih metod, razvitih ali nadgrajenih v zadnjih desetletjih, ki so pomembno vplivale na razvoj znanosti in bodo imele realen vpliv na izbrano temo mojega članka. Izgledalo je, da sem se povsem osmešil.
A s tem še nisem zaključil. V nadaljevanju sem namreč taistemu ožjemu krogu pokazal številne objave in komentarje na vojno v Ukrajini, temo zunanje politike, gospodarskih sankcij ter geopolitičnih elementov, ki vplivajo na trenutno dogajanje po svetu. Javno objavljenih. Sicer ne v strokovnih ali znanstvenih revijah, ampak na družbenih omrežjih. Jasno, da je tega na desetine in da so metode, uporabljene pri pisanju/komentiranju (že omenjena selektivna uporaba virov in podatkov itd.), povsem podobne tistim, ki sem jih sam ubral za lastni članek. Da ne ovinkarim, pokazal sem jim povsem identična, “znanstvena” skrpucala, samo na drugo temo in izpod drugega peresa. Njihovega lastnega.
Sledil je nekoliko daljši molk, nato pa presenetljivo hitro vztrajanje pri tem, kaj je eden ali drug teoretik dejal in da potem to, če prihaja z vsem znane (ameriške) univerze, že drži, saj gre za uglednega profesorja ali kako že temu rečejo. Seveda gre, a kar je pri teoriji zunanje politike pogosto zapostavljeno, je to, da lahko gre za pripadnika ene šole (v danem kontekstu zelo aktualen realizem), ki seveda tudi trenutno aktualno dogajanje razlaga z orodji, ki so mu blizu in ki potrjujejo njegova teoretska izhodišča. In ta teoretska izhodišča je nujno treba poznati, sicer bo interpretacija močno izkrivljena in lahko pripelje do povsem napačnih zaključkov. Zaključkov, ki v primeru zunanje politike in geopolitike hitro pripeljejo do vprašanja vojne in miru, torej življenja ali smrti.
***
Eksperiment, ki ga opisujem, je epidemiologom in infektologom seveda zelo dobro znan. V povsem drugačnih okoliščinah so namreč na lastni koži občutili (oziroma še danes občutijo) izjemno velik vpliv množic, ki v omnikanalni komunikacijski dobi izkoriščajo vsak majhen prostor za širjenje lastnih prepričanj, podkrepljenih s podobnimi, kvaziznanstvenimi dognanji. Ki se, podobno kot pri vprašanju geopolitike in vojne, igrajo z življenji ljudi.
Toda zakaj prav pri pandemiji covida-19, podobno kot danes pri vprašanju vojne v Ukrajini, vidimo (ali je vsaj tak občutek) povečanje javne angažiranosti ljudi s stališči, ki ne vzdržijo resne znanstvene presoje in nimajo prav veliko strokovne podlage? Zakaj se prav tako intenzivno kot navadni državljani angažirajo tudi ljudje iz strokovno-znanstvenih in akademskih krogov, a iz povsem drugih strok, in javno zagovarjajo teze, ki so strokovno tako dobro argumentirane kot moj kemijski eksperiment? Da se izognemo napačnim interpretacijam: tu ni problem multidisciplinarnost, ki je izjemno zaželena in koristna pri reševanju kompleksnih družbenih izzivov, saj omogoča, da se na skupni problem pogleda z več zornih kotov in se pri tem uporabita širina in globina znanj, pridobljenih v posameznih strokah. Najbrž se del odgovora skriva v tem, da bolj ko gre za širše družbene izzive – in seveda tako pandemija kot vojna na evropskih tleh to sta -, bolj se ljudje počutijo poklicane, da izrazijo lastno mnenje. In pri tem uporabijo tudi povsem plastične in/ali prikrojene argumente za njegovo podkrepitev. Nevarna spirala se seveda zgodi takrat, ko mnenje posameznikov začne – preko komunikacijskih kanalov in medijev – vplivati na javno mnenje, to pa seveda tudi na odločanje politikov. Odgovornost postane povsem razpršena, a v svojem bistvu še kako individualizirana.
A ni zanimivo, da se slednje ne dogaja vremenoslovcem? Klimatologom žal se (saj vemo, koliko pristašev imajo teorije zanikovalcev globalnega segrevanja), vremenoslovcem pa ne. A ste kdaj videli koga, ki bi z doma izdelanimi aparaturami meril mikroklimatsko sliko v zaselku in se nato zvečer preko zaslona oddaljeno prerekal z vremenoslovcem ob jutrišnji napovedi? Najbrž ne. Izpadel bi res bebavo, zato spremljamo vremensko napoved in jo vzamemo bolj ali manj zdravo za gotovo. Tudi če se naslednji dan izkaže, da ni bila povsem točna. Razumljivo, saj v svojem arzenalu znanj nimamo niti védenja niti orodij za to, da bi si lahko samostojno ustvarili argumentacijo za drugačno mnenje oziroma v tem primeru napoved.
Ko gre za vojno in mir, kot vidimo sedaj na primeru Ukrajine, je vse povsem drugače. Mnenje ima vsak. Pa ne samo mnenje, tudi javno ga je pripravljen izpostavljati in zagovarjati na podlagi selektivnih virov ali “znanstvenih” stališč, ki enodimenzionalno podpirajo eno ali drugo zgodbo. Tako se o miru v Ukrajini danes javno izrekajo ljudje, ki v življenju niso prestopili meja postsovjetskega prostora ali vsaj poskušali v globino razumeti vzrokov konflikta. Ali ki bi se o miru pogovarjali tako, da tiste, ki jih ta mir neposredno zadeva, ne bi niti kaj dosti spraševali, ampak bi mir dosegli (sicer ne povedo kako!) v imenu višji pacifističnih idealov. Ki v udobju intelektualne distance v imenu boja zoper ameriški imperializem (vse to so zakuhali Američani, da bi oslabili Evropo in uničili Rusijo!) in svetovno kapitalistično ureditev (vse to so samo naftni interesi!) iščejo vedno nove obrazložitve za odgovor na vprašanje, kdo je dejanski agresor in zoper koga se Ukrajina s pomočjo Zahoda v tej vojni sploh bori.
***
Imeti mnenje še nikakor ne pomeni imeti strokovno argumentirano stališče. In izjemno pomembno je, da v obdobju splošne krize zaupanja v javnosti slišimo dobro znanstveno in strokovno podkrepljena stališča, ne pa ideje ali mnenja posameznikov, ki so področje naštudirali tako podrobno kot jaz kemijo. Če že, naj vsaj to takoj na začetku priznajo in na glas izpostavijo. Potem bomo vsaj vedeli, pri čem smo.