Če metode beloruskega režima ne presenečajo, preseneča odziv nekaterih držav EU, v katerih organi pregona povsem resno jemljejo Interpolove beloruske tiralice.
Minsk je nedvomno ena bolj čistih evropskih prestolnic, v razširjenem centru ne boste zlahka našli smeti na cesti in prevrnjenih smetiščnih zabojnikov. A navzven izjemno spolirano podobo mesta tu in tam pokvarijo protestniki, ki se sporadično pojavljajo na mestnih ulicah. In to že zadnjih 20-25 let. Med takšnimi, ki nosijo še posebej boleče osebne tragedije, je tih, izjemno dostojanstven vsakoletni protest manjše skupine ljudi, ki ob osrednjem mestnem prospektu v obliki človeške verige držijo v rokah črno-bele fotografije. Izmenjaje se pojavljajo štirje portreti, občasno prekinjeni z otroško roko napisanim besedilom “Oči, kdaj se vrneš?”.
V obdobju zgolj dobrega pol leta, od sredine 1999 do začetka 2000, so bili v Belorusiji ugrabljeni in umorjeni (posmrtnih ostankov še vedno niso našli) štirje vidni predstavniki takratne opozicije: bivši minister za notranje zadeve Jurij Zaharenko, nekdanji predsednik centralne volilne komisije Viktor Gončar, poslovnež Anatolij Krasovski in televizijski operater Dmitrij Zavadski. Če sta prva predstavljala neposredno politično grožnjo večnemu Lukašenku (ki je na oblast prišel zgolj pet do šest let pred tem), sta bila Krasovski in Zavadski “zgolj” vidna podpornika opozicije ter kritika takrat že nastajajoče diktature. In če je mogoče na likvidacijo Zaharenka in Gončara gledati kot na odstranitev neposrednih političnih tekmecev, je bila ugrabitev drugih dveh jasen signal širši beloruski družbi o tem, kakšne so lahko posledice nasprotovanja in kritike režima.
Njihovi priimki so bili marsikje po Evropi že zdavnaj pozabljeni. Zato (žal) ne preseneča osuplost večjega dela zahodne družbe, medijev in vladajočih politikov nad krutostjo beloruskega režima Lukašenke, ki se je stopnjevala po prelomnih predsedniških volitvah 2020. Ko ta teden (volitve so bile 9. avgusta) zaznamujemo drugo obletnico volitev in začetka množičnih protestov, velja spomniti, da se je v vmesnem obdobju zgodila ugrabitev civilnega potniškega letala Ryanair nad beloruskim zračnim prostorom. Kratkoročna osuplost mednarodne javnosti, poziv h kaznovanju režima in čez nekaj tednov vrnitev v normalnost, back to normal. Nato je sledila načrtno ustvarjena, dobesedno uvožena migrantska kriza na belorusko-poljski meji kot nova oblika hibridnega vojskovanja Belorusije proti Zahodu (ter povsem nehuman in nezakonit odziv desničarske vlade na Poljskem, ki je takrat v primeru bližnjevzhodnih prišlekov pokazala povsem drugačen obraz, kot ga kaže zadnje mesece v primeru beguncev iz Ukrajine … kako dvolično).
Zahodne družbe so po večini fascinirane nad barvnimi revolucijami, množičnimi protesti in prevrati, ki naj bi v teoriji (in politični strategiji) pripeljali posamezne države nam bližnji liberalni demokraciji. Zato se na Zahodu zdi, da se je upor beloruske civilne družbe zgodil (šele) avgusta 2020. A ravno štirje portreti nazorno kažejo, da seveda ni tako. Ta upor je obstajal. In prav pomanjkanje poznavanja in razumevanja tega, pomanjkanje volje za tovrsten (politični) spomin je pomembno vplivalo na to, da še globoko v tretjem desetletju 21. stoletja gledamo ponovno (oziroma še vedno) iste prizore. Še širšo represijo beloruskega režima, ki se je že zdavnaj prelila onkraj političnih nasprotnikov in najbolj glasnih oporečnikov.
Belorusija je namreč danes ena najbolj represivnih evropskih držav. Po števcu opozicije v izgnanstvu je v Belorusiji preko 1200 političnih zapornikov, in čeprav se morebiti zdi, da je to nemogoče (kajti opozicija niti približno ne premore tako široke politične baze), ta številka v zadnjih mesecih še kar narašča. In kot je v enem izmed dokumentarcev izjavil nekdanji opozicijski predsedniški kandidat Anatolij Lebedko (davnega leta 2004 sem ga imel priložnost intervjuvati), ki je tudi odslužil zaporno kazen zaradi političnega delovanja: “Takrat nas je bilo nekaj deset, danes je (političnih zapornikov) na stotine.” Danes beloruske oblasti namreč ne preganjajo zgolj zaradi neposrednega političnega udejstvovanja, ampak že ob deljenju do oblasti kritičnih mnenj in medijskih zapisov. Primerov je nešteto, režim ne izbira sredstev in preganja tudi državljane drugih držav, ki so ob nepravem času na ozemlju Belorusije. Ne pomaga niti, če imajo ruski potni list: državljanka Rusije s stalnim prebivališčem v Brestu je bila, recimo, obsojena na več kot enoletno zaporno kazen zaradi deljenja (!) novinarskega čivka, ki v angleščini govori o tem, da je šlo v primeru ugrabitve omenjenega civilnega letala za “državni terorizem”. Zato ne preseneča, da je javni prostor v Belorusiji povsem onemel, tudi na družbenih omrežjih. Poznam mnoge, ki so ob stopnjevanju represije jeseni 2020 ukinjali svoje račune na družbenih omrežjih in brisali zgodovino aktivnosti po brskalnikih svetovnega spleta.
Potem ko je režim vzdržal močan protestni val v prvih mesecih po volitvah in je Lukašenku uspelo ohraniti lojalnost represivnega aparata, je namreč sledila faza mikroskopskega iskanja kogarkoli, ki si (je) upa(l) v javnem prostoru kritizirati oblast. Zato so tisti, ki so lahko, zbežali v tujino (mnogi tudi v Ukrajino), velika večina pa je seveda ostala. In v zadnjih mesecih, počasi že letih, doživlja pravi pogrom.
A če metode beloruskega režima ne presenečajo, preseneča odziv nekaterih držav EU, v katerih organi pregona povsem resno jemljejo Interpolove beloruske tiralice. Na teh je namreč na desetine ljudi, ki jih režim preganja zaradi protestnega sentimenta ter jih z ustrahovanjem in psihološkim pritiskom poskuša zlomiti. In, če je le možno, seveda tudi soditi doma. Žalostno je, da je na seznamu teh držav tudi Slovenija, na kar nas je pred kratkim opozoril primer beloruskega državljana, ki je na podlagi prav takšnega delovanja beloruskega režima en mesec presedel v slovenskem priporu, medtem ko se je pred tem prosto gibal znotraj EU in imel celo urejeno stalno bivališče v Španiji. Vprašanje na mestu je, ali imata policija in celoten pravosodni sistem jasna in usklajena navodila, kako delovati v takšnih primerih. Povsem nesprejemljivo je namreč, da so usode ljudi, ki bežijo pred represijo, prepuščene arbitrarnosti in naključju. Zakaj je bila, recimo, članica skupine Pussy Riot izpuščena po osmih urah pridržanja na podlagi Interpolove turkmenistanske tiralice, beloruski državljan pa je moral na prostost čakati več tednov? Mar kdo v slovenskem pravosodnem sistemu resnično verjame, da je belorusko pravosodje kaj bolj demokratično in zagotavlja objektivno ter pošteno sojenje? Potem naj si pogleda številko 1200.
Nato je seveda tu večno vprašanje, kaj lahko EU sploh stori. Odgovorov je izjemno veliko. A ne tako, da je še naprej povsem anemična in deluje izključno reaktivno. Iz višav birokratske bruseljske latovščine bi se politika EU do vzhodne Evrope končno morala preseliti na strateški nivo, na kar nas je vse tragično opozorila vojna v Ukrajini. Kajti samo takšen pristop lahko prinese konkretne rezultate, ki jih ne potrebujejo samo prebivalci tega dela Evrope, ampak tudi EU sama, če želi biti unija držav blaginje, zmožna spopadanja z globalnimi izzivi 21. stoletja. To je namreč nemogoče, če ti pogled ne seže onkraj prestolnic jedrne Evrope, radija nekaj sto kilometrov, saj to rojeva vedno nove in nove nestabilnosti v naši neposredni soseščini. Ne samo socialne in migrantske, ampak kot vidimo na primeru Belorusije in Ukrajine, Balkana, Armenije in Azerbajdžana tudi širše varnostne, ki lahko mimogrede destabilizirajo celotno unijo. Jo paralizirajo, kot se je to zgodilo z migrantsko krizo.
Danes jasno vidimo, da je bila takšna, povsem kratkoročna “korenček-palica” politika do Lukašenka povsem neučinkovita in zgrešena. Medtem ko je režim v zadnjih dveh desetletjih neprestano uspešno “trgoval” s političnimi zaporniki (v zameno za kredite mednarodnih finančnih institucij in umik raznih brezzobih sankcij), je doma samo še stopnjeval represijo in jo začel izvažati zunaj meja. Postal je pomemben faktor nestabilnosti na vzhodnih mejah unije, kar je v zadnjih dveh letih večkrat dokazal s konkretnimi dejanji, ne zgolj z retoriko. Nenazadnje z dovoljenjem za namestitev ruske vojske in vojaškimi napadi na Ukrajino z beloruskega ozemlja.
Bomo čez dvajset let sploh še videli črno-bele portrete ali bodo na njih vedno nove podobe? Odgovora na to ne gre iskati le pri samih Belorusih, ki so že jasno povedali, kaj si o tem mislijo. Ampak tudi pri preostali Evropi, ki se bo morala naučiti spopadati z več krizami naenkrat. In konec koncev tudi v Sloveniji, ki lahko pokaže zgled in mnogim prebežnikom pomaga v skladu z zmožnostmi, ne pa da si pred tem zatiska oči.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, https://moj.vecer.com/v-soboto/kolumna-denisa-mancevica-portreti-so-vecni-mar-ne-10293348
Sharing is caring!