Širša družbena diskusija o tem, kje in kako bomo v Sloveniji razvojno dvignili dodano vrednost, je nujna za družbeni napredek in razvoj na lestvici družbene blaginje.
V filmu Kukavica (Kukushka, 2002) ruske produkcije ni prav veliko osrednjih likov. Zgodba je postavljena v obdobje ob koncu druge svetovne vojne na območje Finske. Naključno srečanje vojaka Rdeče armade, obtoženega izdaje, finskega vojaka, prisilno preoblečenega v nacistično SS-uniformo in prepuščenega smrti, ter lokalne ovdovele Laponke sicer rojeva obilico situacijskih komičnih prigod, a tudi nemalo dramskih zasukov. Ob nezmožnosti neposredne jezikovne komunikacije (nihče namreč ne govori skupnega jezika) jim ostaneta neverbalno sporazumevanje ter človeški instinkt za preživetje, za katerega se v nekem trenutku zazdi, da je le močnejši od osebnih zamer, nezaupanja in indoktrinirane sovražnosti obeh moških iz različnih armad, utrujenih od vojne. A v trenutku, ko letalo v njihovi neposredni bližini prinese novice o koncu vojne, sledi strel. Ruski vojak namreč še vedno ni zmogel spremeniti prepričanja, da drugi moški ni nemški vojak, ampak tako kot on mož, ki je prav tako utrujen od vojne. Zaključka ne bom izdal, če bi slučajno koga zamikalo, da si film ogleda. Ali bi se zgodba drugače odvijala, če bi imeli možnost jezikovne komunikacije, bodisi neposredne bodisi vsaj s pomočjo prevoda tretjega? Najbrž da, a v tem primeru bi tudi sama zgodba izgubila večji del dramaturške napetosti.
•••
Zmožnost neposredne jezikovne komunikacije seveda še zdaleč ni zadostni predpogoj za učinkovito komunikacijo. Na to nas vedno znova opozarjajo razprtije (razprave namreč temu nikakor ne moremo reči) v naši podalpski deželi, ki se dotikajo področja vodenja gospodarskih in socialnih politik, ki se iz političnih prostora in procesov vedno bolj populistično selijo med širše množice, civilno družbo, medije in najrazličnejše institucije. A namesto konstruktivne razprave, kvalitetnih rešitev ter širšega družbenega razvoja prinaša samo razdor in nazadovanje. Odnos med zagovorniki levih, socialnih politik na eni strani in (neo)liberalnih na drugi postaja namreč vedno bolj podoben neposrečenim občasnim poskusom komunikacije v zgoraj opisanem filmu. Ko namreč eden vpraša “Kako ti je ime?”, drugi odgovori “Pošol ti”, kar v pogovorni ruščini pomeni “Spelji se”. In tako je slednji v filmu imenovan (in tudi zaznamovan).
Omenjeno vprašanje je pri nas že zdavnaj prešlo polje političnega boja na relaciji levica-desnica, saj bi ga v tem kontekstu še nekako lahko razumeli, čeprav je nezmožnost razumevanja argumentacije druge strani še kako škodljiva tudi z vidika kvalitete političnega odločanja. Izrazito skrb vzbujajoča je vse pogostejša demagogija zagovornikov z ene ali druge strani, često podprte s (kvazi) medijskim navijaštvom, ki prihaja iz širših družbenih krogov – najdemo jih v gospodarstvu, nevladnih organizacijah, ustvarjalcih javnega mnenja in drugje. In odgovornost za takšen diskurz leži na obeh straneh pola, to nikakor ni “zgolj” vprašanje slovenske desnice, kot bi se dalo razbrati iz primera poskusa ustavne prepovedi delovanja dveh političnih strank na politični levici.
Da ponazorim na primeru diskurza o vprašanju minimalnih plač, ustvarjene dodane vrednosti ter uvedbi tako imenovane razvojne/socialne kapice. Slovenija je v evropskem kontekstu na samem vrhu ne zgolj po številu olimpijskih medalj na prebivalca, ampak tudi po kazalniku dohodkovne (ne)enakosti (tako imenovani Ginijev koeficient). V dobrem smislu seveda, kar pomeni, da je ekonomska razslojenost izjemno nizka, razlika med neto prihodki najbogatejših in najrevnejših (primerjalno zgornjih/spodnjih desetih odstotkov) pa nizka, manjša od količnika 3 (in se je v zadnjem desetletju pravzaprav znižala). Toda kot opozarjajo ekonomisti, to seveda ne pomeni, da vsi v Sloveniji živimo v blaginji, niti da se Slovenija v povprečju približuje najbolj razvitim državam EU. Vse omenjeno niso domneve ali mnenja, temveč mednarodno primerljivi objektivni podatki. Kako torej razumeti prevladujoči diskurz levega dela družbenega prostora proti posameznim uspešnim slovenskim podjetnikom (hitro označenim za tajkune ali kapitalistične izkoriščevalce) ter pobudam po uvedbi socialne kapice, ki bi delno davčno razbremenila (višji) srednji sloj? Tisti del prebivalstva, ki je v družbah znanja 21. stoletja eden najbolj propulzivnih in ključnih za postopni dvig konkurenčnosti in posledično dvig družbene blaginje. Od kod občasno povsem nedostojna in vsebinsko slabo podprta javna komunikacija, ki pogosto spominja na star pregovor “naj sosedu krava crkne”, saj se barikade pojavijo vsakič, ko kakšen predlog stanovskih delodajalskih organizacij naslavlja en del razvojnih izzivov (socialna kapica), a obenem ne izpostavlja/rešuje še vseh možnih drugih? Kot da gre za dilemo med “maslom in topovi” ali dilemo izbire ene rešitve na račun druge.
Takšen pristop je težko razumljiv, saj ob trmastem vztrajanju pri statusu quo izgubljajo vsi: nezmožnost zmanjšanja razvojnega razkoraka do povprečja dodane vrednosti na zaposlenega EU ob istočasnem znižanju razlik v prejemkih znotraj družbe pomeni samo eno. Po letih, desetletjih takšnih politik ne bomo vsi podobno bogatejši, ampak ravno obratno – družba bo v povprečju (p)ostajala vedno bolj enaka … v nazadovanju. Demagoško je ob tem govoriti, da gre za smer skandinavskih držav in za razvojno socialno politiko, saj ta v omenjenih državah v prvi vrsti temelji na močnem in učinkovitem gospodarstvu, ki ustvarja visoko dodano vrednost in je nadpovprečno produktiven. Slovenija (žal še) ni tam in nas bo takšna socialna politika peljala daleč stran od skandinavskih držav. Namesto države socialne blaginje bomo vedno bolj podobni Belorusiji. Najbrž brez planskega gospodarstva in z zelo nizko razslojenostjo, a v povprečju izjemno nekonkurenčno in evropsko primerjalno revno.
“Aha, torej še en neoliberalni pogled, ki zanemarja dejstvo, da več deset tisoč Slovencev živi pod pragom revščine, saj minimalna plača komaj zadošča za preživetje”. Tako nekako bi šel tipičen odziv levega dela družbe na zgoraj zapisano. A naj bralca, ki bi ga zamikalo tovrstno prehitro sklepanje, pomirim. To, da razvojno/socialno kapico v Sloveniji nujno potrebujemo, če želimo dolgoročno spodbujati in razvijati družbo znanja in postopno ustvarjati višjo dodano vrednost, nikakor ne izključuje tega, da je na mnogih koncih ustavno zapisano določilo o Sloveniji kot socialni državi, močno spodletelo. Še najbolj to velja za področje nizkih minimalnih plač in socialnih transferjev družbeno najbolj ranljivih skupin prebivalstva. Tudi to se da seveda preprosto dokazati s pomočjo podatkov o tem, da večina aktivnega prebivalstva prejema plače, nižje od povprečnih (povprečje bruto plač namreč ne odraža številnosti populacije, ki spada nad oziroma pod to mejo). In to je izjemno resen družbeni problem, ki bi ga morale ustrezno razumeti tudi desne vlade in tisti predstavniki delodajalskih združenj, ki konsistentno skozi leta in leta ponavljajo eno in isto mantro – “ne dvigovati minimalnih plač, saj bo s tem ogroženih XY delovnih mest”. Nizke povprečne plače namreč neposredno odražajo nizko dodano vrednost gospodarstva (bolje posameznih panog) in kot take predstavljajo podoben status quo kot zgoraj omenjena socialna kapica. Težišče vlečejo “nazaj”, ne naprej.
Tudi histerija – ki se vedno znova intenzivira v (pred)volilnem obdobju – ob napovedi bolj levih politik, tudi povsem legitimnih javnih pobud o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD), skrajšanem delovnem času itd. je ne le povsem nepotrebna, ampak tudi kontraproduktivna. Družbo namreč radikalizira, namesto da bi spodbujala iskanje odgovorov na izzive, ki niso kak posebni slovenski unikum, saj nismo popek sveta. Gre za izzive, s katerimi se posebej intenzivno sooča Evropa, in predloge, ki so v različnih oblikah že zaživeli v mnogih koncih EU.
•••
Ena najbolj propulzivnih ekonomistk zadnjega desetletja Mariana Mazzucato v svoji izjemni knjigi Vrednost vsega (The Value of Everything, na slovenski prevod še čakamo) lepo prikaže zgodovinski nastanek tega, čemur danes rečemo (dodana) vrednost. Predstavi tudi zelo argumentirano razpravo o tem, kje vse v družbah blaginje 21. stoletja nastaja vrednost, ki tudi ni nujno predmet neposrednih ekonomskih transakcij (takšnih primerov imamo namreč zelo veliko v mnogih sektorjih družbe, od kulture, zdravstva, izobraževanja, socialnega varstva itd.). Učinkoviti javni sektor (do katerega je v Sloveniji sicer še precej daleč) namreč sploh ni (nujno) del problema, ampak bi moral biti integriran del rešitve.
Širša družbena diskusija o tem, kje in kako bomo v Sloveniji razvojno dvignili dodano vrednost, je nujna za družbeni napredek in razvoj na lestvici družbene blaginje. A je praktično nemogoča, dokler bosta dva pola tudi zunaj političnega diskurza tulila povsem eden mimo drugega celo do te skrajnosti, ko postavljata pod vprašaj legitimnost obstoja drug drugega.
Če se strani ne znata neposredno sporazumevati (kljub skupnemu jeziku), morebiti potrebujeta mediatorja, interpreta ali celo prevajalca? Karkoli od omenjenega je bolje kot čakati na to, da se bodo stvari razrešile same od sebe. Kajti mogoče se tudi ne bodo.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, https://moj.vecer.com/v-soboto/kolumna-denisa-mancevica-kukavicja-dodana-vrednost-10290245