Z besedami, da se je odločil za vojaško operacijo s ciljem »demilitarizacije in denacifikacije Ukrajine« je Putin danes zjutraj začel vojno, ki je ne more dobiti. Še več, začel je vojno, za katero se bo čez leta pokazalo, da je bila usodna tudi za njegovo predsedovanje in morebiti tudi za prihodnji obstoj Ruske federacije v današnji obliki. Vojno je začel z argumentacijo, ki ne prenese niti malo objektivnosti in jo je nemogoče upravičevati. Dokončno je tudi pokopal lastno, več let skrbno negovano, javno podobo državnika, ki – za razliko od njegovih mnogih svetovnih kolegov – razmišlja strateško in ne sprejema iracionalnih potez. Kajti prav ta poteza ogroža Rusijo in ruse bistveno bolj neposredno, kot vzhodna širitev zveze Nato v zadnjih 30 letih, na katero se ruski predsednik neprestano sklicuje.
Ko rečem, da Rusija te vojne ne more dobiti, mislim seveda na dolgi rok, kljub (najverjetnejšim) kratkoročnim vojaškim zmagam. Na dolgi rok je ne more dobiti niti v Ukrajini (okupacija celotnega ozemlja ne pride v poštev, za kaj takega Rusija nima niti sredstev, niti mu to ne bo dopustilo ukrajinsko prebivalstvo, vsaj en delež katerega se bo preusmeril v gverilsko vojskovanje), niti doma, kajti če se bo konflikt nadaljeval in se ne bo diplomatsko omejil na dosedanjo raven (Krim, Donbas), bodo žrtve tudi na ruski strani. In mladi fantje se bodo ponovno vračali v krstah, kot je to bilo za čase Čečenske vojne in še prej Afganistana. Javno mnenje se bo obrnilo, ne glede na uradno propagando. In Rusija se bo zlomila – tudi gospodarsko, saj odrezana od mednarodnega finančnega sistema in (tudi če zgolj delno) od zahodnih energetskih trgov, dolgoročno ne more preživeti.
Namesto obuditve Sovjetske zveze bo sledil kolaps. In ravno zato je širši vojaški napad na Ukrajino, pa čeprav napovedovan s strani ameriških obveščevalcev, tako presenetljiv in iracionalen. Posledice bodo dolgoročne in občutne, tudi za celotno Evropo. Je tudi zadnji opomin, da se mora EU zbuditi iz liberalnega, post-blokovskega spanca in začeti bistveno bolj ambiciozno graditi in izvajati skupno zunanjo in varnostno politiko. Ki gre občutno preko meja zgolj »govoriti z enim glasom«. Kajti če je ta glas zelo šibek, ne pomaga niti deklarirana enotnost.
—
Komentar, spisan 24. februarja zgodaj zjutraj, je bil objavljen v mnogih slovenskih medijih, med drugim STA, Delo, Večer, itd.