Intervju za Večer: “Ne gre za kratkoročno krizo, temveč za najhujšo energetsko krizo v Evropi v zadnjih desetletjih”

Reading Time: 5 minutes

Denis Mancevič je dober poznavalec dogajanja na energetskih trgih. Nekdanji glavni izvršni direktor Slovenske industrije jekla in ekonomski svetovalec na slovenskem veleposlaništvu v Moskvi je danes direktor družbe za korporativno komuniciranje Herman & Partnerji. V dosedanjem poteku energetske krize, ki je nastala zaradi podražitve zemeljskega plina, ga je, kot pravi, presenetilo več stvari: “Med drugim tudi to, da ključni deležniki v politiki in gospodarstvu premalo razumejo širši kontekst te krize. Presenetljiva so tudi nekatera pričakovanja, da se bodo cene srednjeročno umirile. Mogoče se bodo šoki, ki smo jim zdaj priča, umirili kratkoročno, ampak dolgoročna krivulja cen bo šla navzgor. Z vidika prehoda v brezogljično družbo ni nobenih predpostavk, političnih ali ekonomskih, pod katerimi bi se lahko še obrnila navzdol. Drugače povedano, cen, ki smo jih bili vajeni, ne bo nikoli več.”

Pred kratkim ste ocenili, da smo na pragu najhujše energetske krize v Evropi v zadnjih nekaj desetletjih. Vam je razvoj dogodkov v zadnjih tednih potrdil to domnevo?

“Vsekakor. V preteklih desetletjih smo v Evropi večkrat videli plinsko krizo zaradi težav s tranzitom prek Ukrajine in občasne prekinitve dobav naftnih derivatov zaradi izpadov pri različnih dobaviteljih. Nismo pa videli tako močnega globalnega šoka, ki vpliva tudi na regijo. V tej časovni komponenti se stikata dve smernici. Na eni strani gre za proces razogljičenja, dvigovanja cen emisijskih kuponov in potrebe po zmanjševanju fosilnih energentov. Na drugi strani imamo šoke, povezane z epidemijo covida-19. Po drastičnemu padcu povpraševanja in proizvodnje v lanskem letu, ko se je gospodarstvo povsem ustavilo, smo zdaj priča velikemu odboju navzgor. Dobavne cene električne energije so se na sosednjih evropskih borzah skokovito dvignile. Nekateri so takoj povedali, da za tem stojijo špekulanti, ki izkoriščajo razmere na trgu. Obenem zanemarjajo drugi vidik – pri povečanem povpraševanju po energentih zaradi gospodarskega odboja Evropa konkurira drugim celinam. Če pogledamo samo zemeljski plin, ga v Evropi v tem trenutku primanjkuje, ker so azijski trgi cenovno konkurenčnejši. Posledično v Evropi naraščajo cene plina, ki ga zmanjkuje tudi zaradi kogeneracije in proizvodnje električne energije. Namesto razumevanja tega konteksta se zdaj vsi sprašujejo, ali Rusija zmanjšuje dobave. Zgodovinsko gledano bo imel Gazprom v letošnjem letu rekordne dobave na evropski trg. Kar je paradoksalno glede na desetletje trajajoče razpravah o tem, kako je treba zmanjšati odvisnost od Rusije.”

Koliko so po vaši oceni realne trditve, da gre tudi za politične pritiske, s katerimi želi Rusija prisiliti Evropsko unijo k čimprejšnjemu začetku obratovanja plinovoda Severni tok 2?

“To delno drži. Ampak ne v tem, da bi Rusija zmanjševala dobave zemeljskega plina. Rusi želijo, da jim EU v zameno za več zemeljskega plina odobri izjemo iz tako imenovanega tretjega energetskega paketa, ki v tem trenutku dopušča samo 50-odstotno polnjenje cevi. Rusija torej v tem trenutku vsekakor skuša izkoristiti svoje pogajalsko izhodišče, medtem ima Evropska unija v rokah slabše karte. Diplomatsko sicer skuša preusmeriti pozornost na tranzit skozi Ukrajino, ampak dejstvo je, da Rusija in Gazprom v zadnjih desetih letih delata vse, da se Ukrajini izogneta. To je dejstvo, tudi če tega jasno ne povedo. Vsi projekti, ki so bili ali so na mizi, spomnimo se samo na propadli južni tok, pa turški tok in druga veja severnega toka, gredo v smer, da se Rusija izogne Ukrajini, s katero je praktično v vojni. Moramo pa vedeti, da tudi Gazprom nima veliko alternativ, saj ne more v nedogled skladiščiti zemeljskega plina, ker se ga ne da. V teh količinah ga prav tako ne more preusmeriti na druge trge. Tudi pipe ni možno kar tako zapreti na nahajališčih, čeprav si morda kdo misli, da je to tako enostavno, kot je menjati žarnico. Torej tudi oni nimajo manevrskega prostora, da bi drastično zmanjševali dobave in s tem izsiljevali.”

Številne evropske države nastalo situacijo rešujejo s subvencioniranjem cene za potrošnike, kar je, ironično, korak v nasprotno smer od tiste, v katero želi iti Evropa z opuščanjem fosilnih goriv …

“Ravno skozi ta odziv vidimo, kako je Evropska unija še vedno nekoherentna in ne zna celostno strateško razmišljati na področju energije. Energetskoproizvodni miks se ne določa na ravni unije, temveč je to še vedno v pristojnosti držav članic. Pred nekaj leti je bil poskus z ustanavljanjem tako imenovane energetske unije, o tem, zanimivo, danes nihče ne govori več. Države članice svoje težave rešujejo parcialno, saj ima recimo Nemčija drugačne težave od Slovenije, veliko je pri tem odvisno od količin primarne energije, ki jih proizvedejo v posamezni državi. Večina držav članic gre v tem trenutku v populistično smer ukrepanja za zaščito prebivalstva, še posebej ranljivih skupin. Izključno zaradi tega, ker gre za volivce in je to politično všečno, nima pa nekih večjih učinkov. Bolj zanimivo bo spremljati, na kakšen način bodo na ravni EU ali pa držav članic pomagali gospodarstvu, saj bodo energetsko intenzivne panoge pod velikim pritiskom. Če bodo namreč ene ukrepale, druge pa ne, bodo nekateri proizvajalci v deprivilegiranem položaju.”

Dobro poznate tudi evropsko jeklarsko industrijo. Se energetska kriza na tem področju že pozna?

“V Evropskem jeklarstvu v tem trenutku bijejo zvonovi. Jeklarstvo je najbolj energetsko intenzivna panoga poleg proizvodnje primarnega aluminija, kakršno ima recimo Talum. Tu nič ne pomaga, niti če so za letos že zakupljene potrebne količine energentov. Zaradi tega, ker se cenovni pritisk ne bo pokazal v zadnjem kvartalu letošnjega leta, se bo pa pokazal v naslednjem letu. Kot rečeno, ne gre za kratkoročno krizo, temveč za najhujšo energetsko krizo v Evropi v zadnjih desetletjih. Zato bodo te panoge pod pritiskom tudi v naslednjih letih, zaradi česar bo treba k njim pristopiti podobno kot k vprašanju fosilnih virov električne energije. Treba se bo torej vprašati, kako se bodo te panoge prestrukturirale.”

V EU se odvija še ena energetska zgodba – tudi ta je posredno politična. Gre za vprašanje, ali bo jedrska energija opredeljena kot zelena energija. Pri tem sta se oblikovala dva bloka držav, zagovorniki jedrske energije s Francijo na čelu in na drugi strani nasprotniki, med katerimi izstopa Nemčija.

“V to enačbo med obnovljivimi viri energije, ki jih zagovarja Nemčija, in jedrskim blokom bi postavil še tretji blok, ki je malo viden, a je prisoten, to je plinski blok. Če smo pozorno spremljali dogajanje na ravni EU in pogovore o tem, da naj bi bila jedrska energija uvrščena na seznam zelene energije, ne smemo preslišati niti tega, da je tudi zemeljski plin sprejemljiv kot prehodno gorivo, ki dvakrat manj onesnažuje okolje kot naftni derivati. Mislim, da bo na koncu zmagala jedrska energija v kombinaciji z obnovljivimi viri, ampak bo do tega preteklo še 20 ali 30 let. V vmesnem času bo plin imel še zelo pomembno vlogo. Slovenija ima v zadnjem desetletju zelo ugodno sliko proizvodnje električne energije, a se bo ta spremenila. Za zdaj so zadeve obvladljive, saj se bodo višje dobavne cene elektrike na položnicah relativno malo poznale. Popolnoma drugačno sliko pa bi dobili, če bi recimo TEŠ 6 izklopili. V tem primeru bi Slovenija postala zelo odvisna od uvoza. Vprašanje glede tega in glede nuklearke bi morale sprejeti že prejšnje vlade, a s tem žal vsi odlašajo.”

Zaradi zgodbe o financiranju TEŠ ima marsikdo pomisleke tudi glede gradnje novega bloka jedrske elektrarne v Krškem. Tudi ljudje, ki so sicer naklonjeni jedrski energiji.

“To so čisto upravičeni dvomi. Projekt gradnje drugega bloka jedrske elektrarne je že sam po sebi nepredstavljivo zahteven. Govorimo o vsoti od polovice do 70 odstotkov letnega slovenskega proračuna. TEŠ je bil precej manjši projekt v tem pogledu, a slabe prakse se primejo, prebivalci, ki so konec koncev tudi volivci, pa si to zapomnijo. To se da spremeniti z aktivno komunikacijo. Tudi zdaj je bilo premalo komuniciranja o tem, kakšne pozitivne elemente ima TEŠ 6 za slovenski energetski sistem, o čemer očitno nihče ne upa govoriti. Bolj jasno bi tudi morali znati obrazložiti, kakšna bo slika čez 20 let, če danes ne bomo sprejeli ustreznih odločitev.”

Objavljeno v časniku Večer, 9.11.2021, https://www.vecer.com/slovenija/intervju-denis-mancevic-cen-ki-smo-jih-bili-vajeni-ne-bo-nikoli-vec-10257474

Sharing is caring!