Pred 30 leti je avto sovjetske izdelave zapeljal na madžarsko-slovensko mejo, voznik pa kljub vsem potrebnim dokumentom za vstop ni smel prestopiti meje. In z njim tudi ne ostali trije člani družine. Razlog se z današnje perspektive zdi banalen, a takrat je predstavljal resno težavo: voznik ni zmogel dokazati, da ima dovolj finančnih sredstev (beri: gotovine v nemških markah ali dolarjih, kreditnih kartic takrat ni bilo, mednarodno veljavnih čekov v Sovjetski zvezi prav tako ne) za krajše bivanje v Sloveniji, čeprav je imel dovoljenje za delo. Ni točno znano, za kakšno vsoto je šlo, a za kaj več kot nekaj sto mark nedvomno ne. In tako se je morala družina obrniti, prespati v najbližji vasi na madžarski strani. Medtem je dež ponoči povsem zmočil vse kartonaste škatle, ki so bile naložene na strehi avta. In v njih večino osebnih stvari, ki jih je družina vzela na tej enosmerni poti.
Naslednji dan je sledil nov, tokrat uspešen poskus. A ne zaradi tega, ker bi se medtem zamenjal obmejni policist, temveč ker se je z mariborske strani pripeljal eden redkih takratnih slovenskih znancev voznika. Predal mu je namreč za vstop manjkajočo gotovino. Tako je moja družina 15. septembra 1991 vstopila v takrat že samostojno Slovenijo. Vse ostalo je zgodovina, polna vzponov in padcev, lepih in manj lepih trenutkov, a ne glede na vse izjemno pestra. Zgodovina, na katero danes gledam(o) s ponosom. Zgodovina, ki je ne bi bilo brez pogumnih posameznikov, kot sta moja starša, kot tudi preprosto dobrih ljudi, ki so na tej poti – posebej na začetku – pomagali. Tako, kot je to storil takratni predsednik plavalnega kluba Branik Peter Grujič, ko je na mejo pripeljal tistih nekaj manjkajočih bankovcev. Lahko jih tudi ne bi in mi bi se morali vrniti v takrat že razpadlo Sovjetsko zvezo proti nič kaj manj neznani prihodnosti. Za katero lahko z današnjim védenjem trdim, da bi bila bistveno manj svetla.
Nadaljuj z branjem “Domačin v krogu tujcev, tujec med domačini. Pokaži 5000 evrov ali pa stay home*”