Po volitvah v ZDA: Viktorjev paradoks v rusko-ameriških odnosih

Reading Time: 7 minutes

Odhajajoči ameriški predsednik je močno pretresel mednarodna politična razmerja, pri čemer je večkrat rušil, kot gradil. A zanimivo bo spremljati, kako jih bo nova, demokratska administracija preoblikovala.

Viktor Vekselberg seveda ni kdor koli. Je eden najbolj prepoznanih obrazov ruske oligarhije, uvrščen na 127. mesto seznama najbogatejših zemljanov Forbes (z ocenjenim premoženjem 10 milijard dolarjev). Ne sodi pa v kategorijo tistih ruskih oligarhov, ki bi prijateljevali s predsednikom Putinom že v študentskih časih (bratje Rotenberg) ali s tistimi, ki vodijo največja državna podjetja (kot recimo dolgoletni direktor Gazproma Aleksej Miller) ali ki so celo pred časom bili njegovi politični sopotniki (najbolj vidni predstavnik slednjih je šef Rosnefta Igor Sečin). Ravno obratno – Viktor Vekselberg je daleč najbolj prepoznan ruski milijarder na Zahodu, z odličnimi poslovnimi povezavami v ZDA in Evropi. Med drugim so v odborih njegovih zahodnih podjetij položaje zasedali Luca di Montezemolo, dolgoletni šef Fiata in Ferrarija, nekdanji predsednik Deutsche Bank Josef Ackermann ter celo nekdanji direktor Cie in namestnik ministra za obrambo ZDA (1994-1995) John Deutch. V zadnjem desetletju je imel Vekselberg tri srečanja z aktualnimi in nekdanjimi predsedniki ZDA, podjetja pod njegovim vplivom so finančno podpirala tako demokrate kot republikance. In ne nazadnje: v začetku leta 2017 se je celo udeležil Trumpove inavguracije, dve leti pred tem pa v Moskvi gostil Ivanko Trump in Jareda Kushnerja. In kljub temu mu nič od tega ni pomagalo – 6. aprila 2018 se je znašel na dopolnjenem sankcijskem seznamu ZDA proti ruskim pravnim in fizičnim osebam, zoper katere so uvedene izjemno ostre sankcije, od blokade bančnih računov, odprtih pri ameriških bankah, do prepovedi poslovanja s podjetji v lasti fizičnih oseb s seznama.

Zgolj v enem dnevu se je ocenjeno premoženje Vekselberga skrčilo za dve milijardi dolarjev (takšno oceno je podal sam kasneje), v zadnjih dveh letih pa za vrtoglave štiri milijarde dolarjev. Za primerjavo: gre za slabo desetino celotnega slovenskega BDP.

Nova pravila – stari igralci?

Iz tega primera velja povleči nekaj zanimivih sklepov. Prvič, če sledimo teoriji in tudi zgodovinsko prevladujoči praksi mednarodnih odnosov, v katerih imajo kapitalska moč, povezanost omrežij in ekonomski interesi eno osrednjih vlog, se to, kar se je zgodilo Viktorju Vekselbergu, preprosto ne bi moglo zgoditi. Na sankcijskem seznamu se ne bi pridružil preostalim ruskim oligarhom, ki imajo bistveno bolj neposredne povezave s Kremljem ali so od političnega režima neposredno odvisni. Njegovi kontakti, razvejena mreža in tudi neposredni dostop do Bele hiše bi zadostovali, da bi lahko še naprej nemoteno posloval in potoval v ZDA, kjer ima njegova družina kar nekaj nepremičnin. A na seznamu se ni znašel slučajno, ne gre za “napako” kakega višjega uradnika v ameriški administraciji. Gre za povsem racionalno odločitev v vrhu ameriške administracije.

Drugič, primer Vekselberg še enkrat potrjuje, da Trump, za katerega je dalj časa veljalo, da mu je predsedniško pot tlakoval Kremelj (nekateri še danes menijo tako, čeprav za to ni nobenih utemeljenih dokazov), ni izbiral sredstev pri zaostrovanju odnosov z Rusijo, pospešek kateremu so dali dogodki v Ukrajini leta 2014. Trumpova administracija je bila v postopnem stopnjevanju pritiskov in širitvi sankcij zelo hitro pripravljena žrtvovati enega svojih največjih zaveznikov, ki je v preteklosti močno stavil ravno na gospodarsko sodelovanje in zbliževanje Rusije in ZDA. Tako odnosi med jedrskima velesilama še nikoli po hladni vojni niso bili na tako nizkem nivoju kot danes. Ob tem ne pozabimo na staro modrost – ko mislite, da ste že čisto na dnu, nenadoma nekdo spodaj potrka.

In tretjič, pozornemu opazovalcu ne bi smela uiti podrobnost med primeroma Vekselberga in Meng Wanzhou, finančne direktorice kitajskega Huaweia in hčerke ustanovitelja družbe Ren Zhengfeia. Mengovo so namreč na podlagi ameriške tiralice decembra 2018 priprle kanadske oblasti in od takrat se iz domačega pripora pravno brani zoper izročitev ZDA, kjer ji grozi kazenski pregon zaradi domnevnega kršenja ameriških sankcij zoper Iran. Če je namreč Trump pred tem dogodkom odnose s Kitajsko gradil predvsem na liniji trgovinsko-carinske vojne v duhu “America First”, je v letu 2019 ta postopno eskalirala v širše politično, gospodarsko in tudi vojaško konfrontacijo ter se v letu volitev prelevila v pravo hladno vojno med državama na robu vojaškega (oziroma vsaj hibridnega) konflikta. Tudi v tem primeru je namreč jasno, da gre za povsem racionalno potezo ameriške administracije, o kateri seveda vse vpletene strani vedo, da bo imela neposredne posledice, najmanj v obliki povračilnih ukrepov. V nekih drugih časih bi že napoved slednjih imela odvračajoč učinek, ki konec koncev pomaga vzdrževati ravnotežje in status quo.

Ker pa seveda živimo v nekem drugem obdobju, vidimo, da se nova ravnotežja vzpostavljajo v okolju prevladujočih nacionalizmov, politik izolacionizma ter ad hoc koalicij, ki močno zaznamujejo regijske in globalne mednarodne odnose. Zato je povsem na mestu razmislek, kaj bo v odnosih ZDA do Rusije in vzhodne Evrope prinesel novi, demokratski predsednik ZDA.

Demokrati na pohodu

Mednarodni opazovalci in analitiki so si bolj kot ne edini, da bo Bidnov mandat, širše gledano, v zunanjo politiko ZDA prinesel vrnitev k multilateralizmu (v sklopu tega tudi vrnitev k nekaterim ključnim mednarodnim sporazumom, od katerih so ZDA odstopile v zadnjih štirih letih), večjo predvidljivost s povečano vlogo diplomacije in diplomatskih kanalov (kot popolno nasprotje do skrajnosti personificirane kaotične “twitter diplomacije” Trumpa) ter vrnitev k zagovarjanju demokratičnih vrednot v zunanji politiki, vključno z aktivnim zavzemanjem za temeljne človekove pravice, pomen vladavine prava itd. In ravno na slednji točki se lahko zaplete z Rusijo.

Rusija seveda ne bo nikakršna neznanka za Bidna, čeprav bo treba počakati na oblikovanje njegove administracije in imenovanje ključnih figur, ki bodo pomembno sooblikovale ter v operativnem smislu celo vodile zunanjo in obrambno politiko nove administracije. Če se omejimo na do sedaj znana dejstva, potem bo Biden sicer naklonjen zagovarjanju boljšega gospodarskega sodelovanja med državama (ne nazadnje je izrecno podpiral Rusijo pri vstopu v Svetovno trgovinsko organizacijo), a ne za vsako ceno.

Predvsem pa ne za ceno obtožb zaradi nespoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, za kar demokrati bistveno bolj sistematično in dalj časa kot republikanci obtožujejo ne zgolj Kremlja, temveč tudi druge velesile. Primeri nepojasnjenih smrti in zastrupitev nasprotnikov kremeljskega režima in dvojnih agentov v zadnjih letih ter konec koncev primer Navalnega bodo še dodatno otežili kakršne koli poskuse mehčanja politike ZDA do Rusije brez določenih zagotovil ali koncesij Putina. In ker slednjih ni pričakovati, tudi bolj otipljivega odstopanja od politike Trumpove administracije ne bo; sicer bi se namreč Biden znašel pod močnimi pritiski in kritiko lastne stranke in elektorata, ki bi nedvomno zahteval tehtna pojasnila, zakaj bi demokratska administracija šla naproti Kremlju, ki je v očeh iste stranke in volilnega telesa domnevno pomagal izvoliti odhajajočega predsednika.

Zato ni pričakovati ponovitve obdobja 2009-2013, ko je Obamova administracija zastavila politiko resetiranja in normalizacije odnosov z Rusijo, ki je bila ovekovečena s simbolno predajo rdečega stikala med zunanjima ministroma Hillary Clinton in Sergejem Lavrovom leta 2009. A ne pozabimo: takrat je v Kremlju sedel Dmitrij Medvedjev (predsedniški mandat 2008-2012), ki si je za lastno politično agendo zadal gospodarsko modernizacijo ruskega gospodarstva in liberalizacijo političnega sistema, s čimer si je skoraj avtomatsko kupil simpatije Zahoda. Pustimo ob strani oceno o tem, koliko realne podlage in odločevalske moči je imel Medvedjev za realizacijo lastnih načrtov, a nesporno dejstvo ostaja, da je prav njegova osebnost ključno pripomogla k (začasni) otoplitvi odnosov med Rusijo in ZDA v tistem času. S ponovnim prihodom Putina na mesto predsednika Rusije leta 2012 ter krimskim konfliktom 2014 so se stvari hitro vrnile na svoja (stara) mesta.

Nekje vmes na osi med gospodarskim pragmatizmom in zasledovanjem demokratičnih principov pa lahko pričakujemo boljše sodelovanje dveh velesil na področjih, kjer že danes obstaja dovolj veliko presečišče strateških interesov, a so dodatne napetosti v dvostranskih odnosih v zadnjih letih onemogočale kakršen koli pozitiven napredek. Tak primer je recimo vprašanje omejevanja strateških jedrskih oborožitvenih zmogljivosti kot tudi urejanja posameznih mednarodnih žarišč (iranski jedrski program). Biden, ki je aktivno sodeloval pri pogajanjih z Rusijo okrog starega sporazuma Start, je že med kampanjo napovedal, da si bo prizadeval za nov sporazum, za kar bi morala biti zainteresirana tudi Moskva. Tu bosta prišli do izraza omenjena predvidljivost in vloga diplomatskih kanalov nove ameriške administracije, ki bo imela priložnost doseči normalizacijo odnosov vsaj na določenih področjih, ki pa so zelo pomembna tudi za širšo mednarodno skupnost. Podobno velja tudi pri Iranu, saj naj bi Biden vrnil ZDA za skupno pogajalsko mizo, pa čeprav bo s tem tvegal konflikt s Savdijci, ki so bili deležni posebne naklonjenosti zdaj odhajajoče Trumpove administracije. Presečišče skupnih interesov z Moskvo se lahko v teh primerih poveča.

​Čezatlantska “ostpolitika”?

Poleg zagovarjanja demokratičnih vrednot je še eno področje, ki bi lahko pomembno determiniralo smer razvoja rusko-ameriških odnosov v naslednjih letih. Gre za vprašanje, kako visoko na seznam prioritet bo Bidnova administracija uvrstila Vzhodno Evropo. In to ne zgolj v kontekstu krepitve vloge severnoameriškega zavezništva, ampak predvsem v bilateralnem in regijskem kontekstu; namreč to, kar ZDA poimenujejo promocija demokratičnih vrednot in pomoč demokratizaciji držav nekdanjega Varšavskega pakta (vključujoč financiranje nevladnih organizacij, razvojne programe civilne družbe), razume Moskva kot neposredno vmešavanje v njeno interesno sfero (ki jo poimenuje bližnje sosedstvo). In če je v preteklosti “rdeča črta” potekala ob Baltiku in v zahodni Ukrajini, se je sedaj premaknila še bližje – na vzhodu neposredno na rusko-belorusko mejo.

Ni veliko neznank o tem, kakšno politiko bo demokratska administracija vodila v primeru baltskih držav, Ukrajine ali Poljske. Namreč tudi če so politične elite v nekaterih izmed teh držav odkrito navijale za Trumpa in zagovarjale skrajne desničarske politike “a la Bannon” (najočitnejši primer je Poljska), večjega odrekanja podpore Bele hiše ni pričakovati. Za kaj takega bi se morali zgoditi še nadaljnji tektonski premiki v smeri nedemokratičnih politik v teh družbah (ki pa že doživljajo interni odpor vse večjih množic). Drugače bo tudi Bidnova administracija še naprej podpirala projekte, preko katerih ZDA povečujejo ali vsaj ohranjajo vpliv v (širši) regiji (takšen primer je denimo Pobuda treh morij, članica katere je tudi Slovenija), imajo multiplikativni ekonomski interes (promocija uvoza ameriškega zemeljskega plina) ter obenem vplivajo na zadrževanje vpliva (ali prodora) drugih velesil v regiji – poleg Rusije predvsem Kitajske.

Kako pa bo v Belorusiji? Na to vprašanje ni tako enoznačnega odgovora. Po eni strani v ZDA ni močne beloruske diaspore, ki bi lahko občutneje vplivala na odločevalske procese na najvišji politični ravni (v nasprotju z recimo armensko diasporo) in ki bi dosegla bolj aktivno vlogo ZDA. A tudi povsem ob strani nova administracija ne bo mogla stati, saj se pritisk na Lukašenka postopno povečuje, pri čemer je EU po nekajtedenskem mučnem usklajevanju le zmogla zavzeti enotno stališče in je zavrnila priznanje rezultatov volitev. Bidnova administracija se bo – tudi zaradi distanciranja od Trumpove izolacionistične politike – najbrž morala bolj angažirati v takšnih primerih in poseči po ukrepih, ki segajo onkraj pričakovanih političnih pozivov k spoštovanju demokratičnih procesov. Nikakor ni pričakovati, da bi se ZDA zapletle v neposredni konflikt z Rusijo zaradi Belorusije, to ni realen scenarij. A že tudi kakršna koli bolj aktivna vloga ZDA v procesih demokratizacije beloruske družbe – recimo z obsežnejšimi programi pomoči razvoja civilni družbi, samostojno ali v sklopu širše zahodne koalicije – bo naletela na oster odziv Kremlja. In tako bi se lahko začeli ponovno, in to zelo hitro, premikati po spirali dvostranskih odnosov. Navzdol, se razume.

Medtem bo Viktor Vekselberg s pomočjo številne pravne ekipe poskušal doseči odstranitev s sankcijskega seznama, na katerem se je tako nepričakovano znašel. Do sedaj pri tem ni bil uspešen. In če bi danes stavil na to, ali se bodo njegove možnosti pod novo ameriško administracijo povečale ali zmanjšale, bi stavil proti njemu. Dobrodošli v novi realnosti mednarodnih odnosov.

*V izvirniku objvaljeno v Večeru (V Soboto), 21.11.2020, https://www.vecer.com/v-soboto/viktorjev-paradoks-v-rusko-ameriskih-odnosih-10227683

Sharing is caring!