Komentar aktualnega dogajanja v Belorusiji

Reading Time: 4 minutes

V Belorusiji vre. Po predsedniških volitvah 9. avgusta, na katerih je po uradnih podatkih ponovno “zmagal” Lukašenko (dejansko pa smo bili priča ponovni obsežki falsifikaciji rezultatov), je več sto tisoč ljudi odšlo na mirne proteste, na katerih dostojanstveno zahtevajo ponovne demokratične volitve in konec represije. Režim se je sprva odzval pričakovano: s poskusom represije zatreti proteste; tokrat – parv zaradi obsežnosti protestov – ta taktika ni več delovala. Ravno obratno – podžgala je ljudstvo, ki se je prvič v novejši zgodovini tako množično in odkrito uprlo režimu.

O razlogih v kolumni, objavljeni v časniku Večer 18.8.2020 ter v krajšem intervjuju za RTV.

Ko sem pred 16 leti prvič komentiral volilne rezultate v Belorusiji, so bile razmere tam bistveno bolj predvidljive od današnjih. Ob popolnem nadzoru vseh vej oblasti, pomanjkanju resne politične opozicije, močni podpori Kremlja ter centraliziranem in lojalnem represivnem aparatu so Lukašenkovim “zmagam” na volitvah, ki to v demokratičnem smislu niso bile, sledili pričakovani, medli odzivi mednarodne skupnosti in pasivnost civilne družbe; slednja se je dolga leta izražala v obliki redkih, slabo organiziranih protestov z nizko udeležbo. Brez kakršne koli mobilizacijske sile.

Danes vidimo drugačno sliko: vse od volilne nedelje je na ulice v desetmilijonski državi vsak dan šlo več sto tisoč ljudi, ki mirno – kar se sklada tudi s tradicionalno tolerantnostjo in neagresivnostjo večinskega prebivalstva – zahtevajo poštene volitve in politične spremembe. In to ne zgolj v Minsku, ampak po celotni državi. Ob tem represivni aparat (predvsem zloglasne posebne policijske enote OMON in notranja vojska) izvaja vedno hujše nasilje in ne izbira sredstev; družbena omrežja so preplavljena s stotinami primerov brutalnega obračunavanja policije ne samo s protestniki, ampak tudi s povsem naključnimi pešci, kolesarji itd. Medtem je opozicijska predsedniška kandidatka Svetlana Tihanovskaja pod pritiski pobegnila v sosednjo Litvo. Vse omenjeno za zdaj samo še dodatno podžiga ljudstvo, ki se – še vedno brez kakršne koli koordinacije in centralne politične opozicije – sporadično vrača na ulice.

Kaj se je vmes spremenilo? Razen neobstoja resne politične opozicije (za kar bi bilo preveč poenostavljeno kriviti zgolj režim, temveč tudi pomanjkanje jasne politične strategije vidnejših opozicijskih politikov v preteklosti) skorajda vse. Prvič, tihi socialni sporazum med ljudstvom in Lukašenkom, ki je slaba tri desetletja vzdržal v Belorusiji, je dokončno propadel. Ni ga nihče zrušil, preprosto ga je povozil duh časa. Aktivnemu delu (predvsem urbanega) prebivalstva ni več sprejemljivo živeti v družbi z zelo omejenimi svoboščinami v zameno za minimalno socialno varnost, ki se je povrhu vse po finančno-gospodarski krizi 2008/09 postopno zmanjševala. Ta del prebivalstva tudi ne živi v informacijski blokadi (razen v zadnjih dneh, ko je režim uprizoril internetni mrk, s čimer je želel onemogočiti učinkovitejšo komunikacijo med protestnim prebivalstvom), občasno potuje v sosednje (zahodne) države in vidi družbene razlike. Ta široki sloj prebivalcev zahteva pravzaprav družbene spremembe, ki pa se ne morejo zgoditi brez političnih, saj je Lukašenko v zadnjih dveh desetletjih pokazal, da ni sposoben na postopno (demokratično) transformacijo.

Drugič, podpora Kremlja ni več tako neomajna, kot je bila. Kremeljske elite že dalj časa ne zaupajo Lukašenku, saj ta ni privolil v realizacijo številnih politično-ekonomskih projektov, injiciranih s strani Moskve, ki bi ruski vpliv še povečali. Med slednjimi ni samo politično-administrativno zbliževanje v obliko skupne države, s čimer bi Belorusija de facto izgubila suverenost, ampak so tudi številni gospodarski projekti, usmerjeni v prevzem najpomembnejših beloruskih podjetij s strani ruskih. Zato tudi ne preseneča prisotnost pripadnikov ruskih zasebnih varnostnih družb (t. i. skupina Wagner, ki se je bojevala tudi na vzhodu Ukrajine) na beloruskih tleh v dneh pred volitvami, ki tam nikakor niso bile naključno ali “v tranzitu”, kot je bila uradna ruska razlaga. Kremelj s tem pritiska na Lukašenka. Nekateri analitiki omenjajo celo domnevno pripravljen (a še ne realiziran) scenarij injiciranja napada na nekatere strateške ruske vojaške objekte v Belorusiji, kar bi Kremlju služilo za razlog uvedbe vojsk in “zaščito lastnih interesov”, a je takšne domneve nemogoče potrditi.

Tretjič, s popolno politično ignoranco in brutalno represijo nad mirnim prebivalstvom Lukašenko počasi, a zanesljivo izgublja tudi jedro svoje zveste volilne baze – poleg ruralnega prebivalstva še obsežni javni sektor in delavski razred (povečini zaposlen v državnih podjetjih). Ti družbeni sloji bi še pred nekaj leti slepo in ne glede na vse volili Lukašenka, kar bi mu omogočalo dolgoročno stabilno volilno podporo. Seveda ne 80 odstotkov, kot so jo “izmerili” na tokratnih volitvah, a povsem realno večinsko. V zahodnih medijih je trenutno več poudarka na množičnih uličnih protestih, medtem ko je spregledan podatek, da v zadnjih dneh množično stavkajo delavci v državnih proizvodnih podjetjih, pri čemer gre za “paradne konje” beloruskega gospodarstva, kot je Tovarna traktorjev Minsk. Kot kaže, je Lukašenko na peti dan protestov (prejšnji četrtek, op. ur.) to tveganje tudi uvidel, saj je po uradnem predsedniškem govorcu delavcem sporočil, da bo zagotovil neodvisno preiskavo ravnanja represivnih organov, a temu sporočilu bo le malokdo verjel. Prišlo je prepozno in je nekredibilno.

Je to začetek konca Lukašenkovega režima? Najbrž da, a tu je pomembna časovna spremenljivka. Ob močni podpori ključnih zunanjih sil, ki imajo vpliv na Lukašenka (poleg Rusije še Kitajska), ter pomanjkanju organizacijskih sposobnosti opozicije, ki bi znala na daljši rok mobilizirati protestni sentiment, se lahko obdobje zatona Lukašenkove ere močno podaljša. Kar bo – glede na vse strukturne spremembe v beloruski družbi – pomenilo tragično podaljševanje agonije obsežnega dela beloruskega prebivalstva. V Belorusiji namreč ne gre pričakovati “ukrajinskega scenarija” izpred šestih let, ko je Janukovič kljub obsežnemu pogajalskemu procesu na koncu pod pritiski opozicije in dela civilne družbe zapustil državo. Lukašenko se ne bo pogajal z belorusko opozicijo, saj ta preprosto ne obstaja; civilno gibanje, ki smo mu priča, nima voditeljev. Zato je bolj realen scenarij, da če se bodo politične spremembe zgodile že kratko- ali srednjeročno, bo to rezultat pritiskov in dogovora s političnimi akterji zunaj Belorusije. In tem niti najmanj ni v interesu kaos v Belorusiji, ampak čim bolj kontroliran prehod oblasti na družbeno bolj sprejemljivo (in seveda tudi upogljivo) politično figuro.

Sharing is caring!