Naftni zlom – k(d)o bo pokleknil prvi?

Reading Time: 7 minutes

Vpliv pandemije COVID-19 na mednarodne energetske trge in geopolitična razmerja (#longread)

Čeprav smo na energetskih trgih že bili priča (kratkoročnim) negativnim cenam, ko mora proizvajalec plačati kupcu za fizični odvzem energenta – nenazadnje se to na posameznih trgih držav članic EU dogaja s ceno električne energije v primerih, ko so viški obnovljivih virov (OVE) previsoki glede na pričakovano porabo – je dogajanje na borznih trgih 20. aprila osupnilo analitike. Cena za kratkoročne dobave teksaške lahke nafte (WTI) se je tega popoldne na newyorški borzi prvič v zgodovini spustila v negativno območje (kasneje celo padla do ravni minus 40 USD/sod). Zdi se, da je pandemija COVID-19 na glavo obrnila tudi energetske trge, vključno s trgovanjem črnega zlata, ki desetletja služi kot indikator gibanja cen ne samo drugih energentov (v prvi vrsti zemeljskega plina) in surovin, ampak tudi siceršnjega »zdravja« svetovnega gospodarstva.

Dogajanje je bilo mogoče napovedati – a nihče ni pričakoval, da se bo to zgodilo že aprila. Razkorak med svetovno proizvodnjo (v povprečju blizu 100 milijonov sodov dnevno leta 2019) in porabo črnega zlata se je namreč zaradi drastičnega padca potrošnje povečal za več kot 30 odstotkov. Ob nespremenjeni oz. zgolj rahlo zmanjšani proizvodnji bi dosegli maksimalne skladiščne zmogljivosti, tako strateške, kot tudi začasne (v obliki shranjevanja v tankerjih).

Trg je odreagiral in poslal prvi signal največjim državam proizvajalkam (ZDA, Rusija, Savdska Arabija), da dosedanji dogovori o usklajenem zmanjšanju proizvodnje iz začetka aprila nikakor ne bodo dovolj za vsaj približno uravnoteženost ponudbe in povpraševanja, ki bi stabilizirala (višje) cene nafte v naslednjih mesecih. Ob negativnih napovedih vpliva pandemije na ameriško gospodarstvo (op. prvi podatki padca gospodarske aktivnosti v aprilu so presegli pričakovanja analitikov), realno pričakovano globalno recesijo v letošnjem letu (Mednarodni denarni sklad napoveduje padec svetovnega BDP za 3 odstotke) ter nato pričakovano »mučno«, postopno okrevanje svetovnega gospodarstva v prihajajočih letih, se bodo naftne cene gibale na občutno nižjih ravneh kot v preteklem desetletju.

Če srednje in dolgoročno nizke naftne cene ugodno vplivajo na večino najbolj razvitih gospodarstev sveta (članice OECD), ki so povečini tudi neto uvoznice (z nekaterimi izjemami, kot sta Kanada in Mehika, medtem ko so ZDA še daleč od energetske samozadostnosti), saj predstavljajo pomemben vhodni strošek proizvodnje ali logistike, pa je situacija povsem obratna v večini neto izvoznicah. Še posebej tistih, katerih gospodarstvo in javne finance so v večjem delu odvisne prav od naftnih prilivov.

Zmagovalci zadnjega desetletja

Na krilih tehnološkega napredka (pridobivanje nafte iz t.i. nekonvencionalnih virov, predvsem iz plasti skrilavcev s hidravličnim lomljenjem) in stabilne rasti svetovnega povpraševanja po nafti v obdobju zadnjih 10 let (iz 90 milijonov sodov dnevno na slabih 100 milijonov v obdobju 2010-2019) je ZDA uspelo napredovati do največje proizvajalke. S povprečno proizvodnjo dobrih 12 milijonov sodov dnevno (občutna rast iz 5,5 milijonov sodov leta 2010) so ZDA prehitele Rusijo in Savdsko Arabijo, ki sta v istem obdobju rahlo povečali proizvodnjo ter zadnje tri leta delovale usklajeno v formatu OPEC plus (Rusija je v zadnjem desetletju proizvodnjo povečala z 10,3 na 11,5, Savdski Arabci pa z 8,8 na 10,3 milijona sodov dnevno).

Že uspešna koordinacija, kaj šele uspešno usklajeno delovanje pri vzdrževanju rasti proizvodnje – vse seveda s ciljem vzdrževanja ugodne cene surove nafte – je precedenčno, upoštevajoč, da časovno paralelno poteka vojaški spopad za primat na Bližnjem Vzhodu, pri katerem imata Moskva in Riad vsak svojega aduta in so njuni strateški interesi v regiji nasprotni. Toda politične elite v obeh državah se še kako dobro zavedajo, kaj pomenijo naftni dolarji za socialno (in posledično politično) stabilnost obeh režimov. Od tod tudi usklajeno delovanje in vzdrževanje ravnotežja tudi z vidika svetovnega tržnega deleža, pa čeprav »za ceno« rasti ameriškega energetskega primata. Le-ta je namreč mogoč le ob pogoju relativno visokih (op. nad 50-60 USD/sod) cenah surove nafte, saj je lastna proizvodna cena severnoameriške nafte iz nekonvencionalnih virov občutno višja (trenutno okrog 40-50 USD/sod) v primerjavi s klasičnimi nahajališči (v večini držav Bližnjega vzhoda okrog 10 USD/sod, v Rusiji pod 20 USD/sod).

Če pogledamo povprečne cene nafte v zadnjem desetletju (za izhodišče vzemimo teksaško WTI, znamka Brent sledi z cenovno premijo) je mogoče izpostaviti tri srednjeročna obdobja, in sicer visoke cenovne nivoje v obdobju 2010-2013 (med 80 in 98 USD/sod), padec na raven 40-50 USD/sod v letih 2015-2016 ter kasnejšo stabilizacijo v obdobju 2017-2019 na ravni med 50 in 60 USD/sod. Vse do letošnjega aprilskega zloma. Iz tega vidimo, da so cene zgolj v obdobju dveh let (2015-2016) padle na raven praga dobičkonosnosti (breakeven) ameriških proizvajalcev iz nekonvencionalnih virov, pa se kljub temu ameriška proizvodnja v tem obdobju ni zmanjšala, ampak obratno – se skorajda linearno povečevala do februarja letošnjega leta. Slednje nam nazorno priča o tem, da lahko ameriški proizvajalci kratko in srednje ročne cenovne padce uspešno preživijo – za zaustavitev že delujočih/aktivnih projektov ni nobenih ekonomskih vzvodov (saj je glavnina investicij že izvedenih), medtem ko se razvoj novih vrtin lahko časovno zamakne.

Za katerim grmom se skriva zarota?

Vse to je pomembno za analizo trenutnega dogajanja, saj tudi pri nas ne manjka ocen, da za trenutnim zlomom naftnih cen stojita Riad in Moskva, ki naj bi na tak način želela iz igre izriniti ameriške proizvajalce ter ponovno pridobiti primat največjih proizvajalk črnega zlata. Sam ocenjujem, da za takšne ocene ni prav nobenih podlag. Prvič, zlom se je – kot je bilo izpostavljeno na začetku – zgodil zaradi občutnega neravnotežja globalnega povpraševanja in ponudbe, ob tem, da je proizvodnja relativno neelastična in jo je težko kratkoročno prilagajati. Drugič, v kolikor bi OPEC in Rusija želeli z nižjimi cenami nafte zaustaviti razvoj ameriških nekonvencionalnih virov, bi to lahko naredili (oz. bi bilo bistveno bolj smiselno poskusiti) že v preteklih letih, ko je bilo svetovno povpraševanje za 5-10 odstotkov nižje od tiste izpred pandemije. Takrat bi namreč bistveno lažje z nekoliko povečano proizvodnjo vplivale na nižanje cene, saj bi ponudba presegala povpraševanje. Pa tega nista niti poskušali, ampak sta, kot omenjeno, v zadnjih treh letih delovale v obratni smeri, čeprav je to koristilo tudi ZDA. In tretjič, niti Rusija niti OPEC (oz. posamezne članice kartela) si nižjih cen dolgoročno ne morejo privoščiti.

O tem sicer več nekoliko kasneje, zaenkrat pa velja izpostaviti, da lahko obnašanje Moskve in Riada analiziramo skozi prizmo teorije iger. Če, namreč, za analogijo uporabimo znamenito zapornikovo dilemo, vidimo, da oba igralca ne počneta nič drugega, kot racionalno (in pravilno z vidika maksimizacije možnega izkupička) ocenjujeta položaj in racionalno prilagajata svoje delovanje.

Zarote ni, vprašanje pa ostaja, kako bo pandemija COVID-19 vplivala na prihodnja globalna energetska ravnotežja. Zaenkrat vidimo, da so nižje cene nafte občutno in zelo hitro vplivale na padec domače proizvodnje v ZDA (zgolj v nekaj tednih se je proizvodnja zmanjšala za slab milijon sodov/dnevno oz. slabih 10 odstotkov), medtem ko so proizvajalci v formatu OPEC plus pristali na okrog 20-odstotno znižanje (okrog 10 milijonov sodov dnevno) proizvodnje v prihajajočih mesecih, začenši s 1. majem. Posledično lahko pričakujemo, da bo srednjeročno svetovna proizvodnja upadla za 15-20 odstotkov. Izjemno v tako kratkem času, upoštevajoč tehnološke značilnosti proizvodnje. A ne zadosti – povpraševanje je trenutno upadlo za 30 odstotkov. Posledično bo na trg (dnevno!) še vedno prihajalo okrog 10-15 milijonov sodov nafte, ki trenutno nimajo kupca. Skladišča so že blizu maksimalnih kapacitet. Nobeno presenečenje ne bi bilo, v kolikor se bo »20. april« v naslednjih mesecih ponovil še nekajkrat.

Proračunska (ne)uravnoteženost

Ob trenutnih nizkih cenah se pričakovano pojavi vprašanje, kdo bo najbolj prizadet in kakšne spremembe lahko pričakujemo srednjeročno, v kolikor bi se cene na trenutnih ravneh gibale še naslednjih nekaj let. Odgovora gre iskati ne samo v podatku o lastni proizvodni ceni surove nafte (kar je že bilo izpostavljeno), temveč bolj v ceni surove nafte, ki ob pričakovanih načrpanih količinah predstavlja uravnoteženosti javnih financ (fiskalna uravnoteženost) in je osrednja spremenljivka načrtovanja in gibanja proračunskih izdatkov v državah izvoznicah. In te cene so drastično višje od trenutnih. Po podatkih bonitetne agencije Fitch so javne finance Savdske Arabije uravnotežene pri ceni 91 USD/sod, v Bahrajnu pri 96, Omanu 82, Iraku 60, Kazahstanu 58, Nigeriji 57, Katarju 55, Mehiki 49, Rusiji 42 USD/sod in tako naprej. Za Venezuelo in Ekvador ni natančnih podatkov, a gre za državi, ki sta že sicer na robu (Venezuela je najverjetneje že padla čez rob) finančno-gospodarskega zloma in bo padec naftnega trga povzročil dodatno osiromašenje. Marsikdo bi pričakoval, da bo na zgornjem seznamu Rusija med tistimi, ki bodo na prvi pogled najbolj prizadeti – seveda v luči dolgoročnih sankcij zahodnih držav (od 2014) ter nizkih ravneh gospodarskega razvoja v zadnjih letih. A temu ni tako, kar se odraža tudi v relativno umirjeni reakciji Moskve na zadnje dogajanje (op. nekdanji premier Dimitrij Medvedjev je sicer čivknil, da gre za »kartelsko zaroto«, a slednji že nekaj časa ni med ključnimi odločevalci znotraj ruske politične elite). Rusija lahko z obstoječimi cenami preživi kar nekaj let: izgube prihodnjih proračunov (v okvirjih 30-50 milijard USD/letno) lahko pokrije iz valutnih rezerv in stabilizacijskega sklada, že sicer plavajoči tečaj rublja ne zahteva obsežnih posegov na trgu, domače gospodarstvo se je po letu 2014 delno že uspelo prilagoditi in zapolniti luknje v posameznih (industrijskih) dobavnih verigah. Zato v Rusiji kratko in srednjeročno ni pričakovati občutnejših gospodarskih in socialnih pritiskov; vsaj iz naslova padca naftnih rent ne. Tisti, ki menijo, da se zaradi padca cen surove nafte bliža konec Putinovemu režimu, se motijo.

Drugače bo na Bližnjem vzhodu. Savdski prestolonaslednik – »reformator Mohammed bin Salman oz. kar »MbS« – bo moral drastično poseči v svoje načrte za diverzifikacijo gospodarstva, vključno z obsežnimi domačimi in tujini vlaganji v infrastrukturo (t.i. projekt Vizija 2030) – odvisnost BDP in proračuna Savdske Arabije od cen in izvoženih količin surove nafte je bistveno večja, kot je to v ruskem primeru. Trenutne cene so 3-krat nižje od tistih, ki zagotavljajo proračunsko uravnoteženost, ob tem, da niso padle zgolj cene, temveč seveda tudi količine. Oblasti so hitro odreagirale: sprejeti so rezi v letošnjih proračunskih izdatkih (zaenkrat za 10 odstotkov, a najverjetneje bodo potrebni novi), vse večje investicije pa zaustavljene. Toda tudi savdski dvor bo kratkoročno preživel: zadolženost je nizka, država ima veliko manevrskega prostora za zadolževanje. Drugače je z Iranom, savdskim antipodom v regiji. Režim pretresajo tako posledice ameriških sankcij in embarga, kot notranjepolitična nestabilnost. Zato tudi ne manjka napovedi, da bo Iran med tistimi bližnjevzhodnimi državami, ki bodo med prvimi občutile ne samo ekonomske, ampak tudi socialne (socialni nemiri), politične (destabilizacija režima) in obrambno-varnostne posledice sesutja naftnega trga. V kolikor bi se Savdska Arabija – ob tihi podpori ZDA – odločila stopnjevati pritisk na Teheran, bi težko našli bolj primerne okoliščine. A ne pozabimo. Za večino držav in režimov bodo trenutne razmere na naftnem trgu predstavljale igre z ničeno vsoto (zero-sum game), v kateri vsi izgubljajo. V prvi vrsti seveda civilno prebivalstvo, ki bo še bolj obubožano in prikrajšano za najnujnejše. Mnogi avtoritarni režimi v regiji se bodo srednjeročno ponovno soočili z razmerami, podobnimi tistim, ki so pripeljali do t.i. arabske pomladi. Zlom naftnega trga je tako že sicer varnostno nestabilnim in vse težje predvidljivim geopolitičnim razmeram na svetu, in še posebej na Bližnjem vzhodu, dodal novo, nič kaj pozitivno noto.

Objavljeno v časniku Večer, 9.5.2020.

Sharing is caring!