Komentar: »Nevidna roka« naftnega trga in realne posledice

Reading Time: 2 minutes

Zlom naftnega trga 20. aprila, ko so se cene za kratkoročne dobave črnega zlata na newyorški borzi prvič v zgodovini spustile v negativno območje (najnižje minus 40 USD/sod), je bilo mogoče predvideti. Ob zadnjem srečanju v formatu »OPEC plus« pred dobrim tednom so se namreč pojavljala opozorila, da napovedano zmanjšanje proizvodnje po 1. maju za 9,7 mio sodov/dnevno (op. približno 10 odstotkov svetovne proizvodnje) nikakor ne bo zadostno in ne bo vplivalo na občutno neuravnoteženost ponudbe in povpraševanja, ki smo mu priča v času pandemije COVID-19.

Globalno povpraševanje po nafti se je namreč v zadnjih tednih zmanjšalo za okrog 30 odstotkov, tudi napovedi zaradi gospodarskega padca v ZDA so negativne. Ob zgodovinsko pogojenem nezaupanju in nasprotnih interesih med osrednjimi igralci na energetski šahovnici (ki se je še pred pandemijo v vsej veličini pokazala v cenovni vojni med največjima proizvajalkama nafte, Rusijo in Saudovo Arabijo), se postopno napovedano zmanjšanje proizvodnje v naslednjih mesecih kaže kot poskus, ki še mora prestati test časa. Dvomi so tako politične kot tehnične narave.

Črpanje nafte namreč ni proizvodnja električne energije iz plina ali premoga, niti izkop rude ali drugih kamnin. Ne da se ga kratkoročno ustaviti ali drastično (recimo za 30-50 odstotkov) zmanjšati, ne da bi proizvajalci utrpeli občutne, dolgoročne in povečini tudi nepovrnljive posledice (nezmožnost obnovitve proizvodnje na istih vrtinah). Zato se proizvodnja nadaljuje tudi v času, ko so svetovne cene pod nivojem lastnih proizvodnih cen. Podobno je s shranjevanjem – trenutno so naftne rezerve blizu maksimalnim zmogljivostim, fizičnih dobav kmalu ne bo več mogoče realizirati; in trg je odreagiral.

Toda če so se borzne cene s torka na sredo kratkoročno pobrale, se še vedno gibljejo okrog 20 USD/sod (za dobave v juniju). In na podobnih nizkih nivojih naj bi ostale še kar nekaj časa, pri čemer govorimo o mesecih, če ne letih. OPEC+ bo s prilagajanjem ponudbe (zmanjšanje proizvodnje) tudi srednjeročno težko vplival na občutnejši dvig cen, medtem ko bomo priča počasnemu okrevanju svetovnega gospodarstva in novim geopolitičnim premikom. Ne gre namreč pozabiti: medtem ko nas morebiti najbolj skrbi cena bencina na črpalki, bo številne politične elite bolela glava zaradi izpadov naftnih dolarjev. In ti bodo občutni. Saudijci so recimo že sprejeli ukrep krčenja letošnjih proračunskih izdatkov v višini 5 odstotkov. Države, ki nimajo obsežnejših valutnih rezerv, s katerimi bi nadomeščali kratkoročne izpade naftnih prihodkov (Venezuela, Ekvador), bodo prve na udaru. In to bo šele začetek.

V izvirniku objavljeno v časniku Večer, 22.4.2020.

Sharing is caring!