Slovenija je tik pred pripravo nekaterih strateških usmeritev svoje energetske politike, ki bodo pomembno zaznamovale razvoj družbe in gospodarstva v prihodnjih desetletjih – gre za pripravo Energetskega koncepta Slovenije (EKS), s katerim vlada že pošteno zamuja (ne izključno po svoji krivdi, temveč tudi zaradi podedovane zamude) ter bolj operativno usmerjenega Nacionalnega energetsko-podnebnega načrta (NEPN), za osnutek katerega smo že dobili negativno oceno in končno različico katerega mora vlada Evropski komisiji (EK) posredovati do konca leta. Ob tem je javno znano, da bo vlada in resorna ministrstva dala prednost pripravi in sprejetju NEPN pred EKS, kar je sicer povsem skregano s pristopi strateškega načrtovanja – EKS je namreč krovni, strateški dokument o razvoju nacionalne energetike do 2050, medtem ko je NEPN izvedbeni dokument, s katerim bomo kot država povedali, preko katerih projektov in orodij nameravamo energetsko-podnebne cilje (predvsem zmanjšanje ogljičnega odtisa) doseči. In oba strateška dokumenta morata biti smiselno povezana in usklajena.
Pri vsem skupaj pa ni presenetljiva zgolj dinamika (počasnost) in neambicioznost (vsaj, kar se da iz osnutkov razbrati), temveč tudi zapostavljanje nekaterih strateških vidikov energetske politike, kot je recimo energetske varnosti. Slednje ne velja sicer samo za nastajajoča EKS in NEPN, temveč tudi za opredelitev varnostnih politik, prim. je recimo Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije (2019). V nobenem izmed naštetih dokumentov (osnutkih) namreč energetske varnosti sploh ni omenjene, kaj šele, da bi znali to področje ustrezno strateško nasloviti.
Kako razumeti energetsko varnost?
Uvodoma je potrebno na kratko opredeliti osnovne definicije, saj se v širši javnosti pojem »energetska varnost« (pre)pogosto zamegljuje ali zamenjuje z ožjimi pojmi, kot je recimo »varnost oskrbe« ali »energetska revščina«. Medtem ko evrocentričen pogled energetsko varnost razume predvsem kot varnost oskrbe – kot katero koli tveganje, ki je povezano z dobavo nekega energetskega vira ali dobavitelja oz. kot varnost zadostnih dobav energentov po ekonomsko sprejemljivih cenah iz različnih in razpršenih virov ter tranzitnih poti, je potrebno poudariti, da tovrstno (ozko) razumevanje zanemarja elemente pravnega okvirja, vidikov držav izvoznic (predvidljivost in stabilnost povpraševanja) ter razlikovanje med tehničnimi, ekonomskimi, varnostnimi vidiki. Sam vidik energetske varnosti opredeljujem širše, in sicer kot enega pomembnejših nacionalnih ciljev vsake države, ki je povezan tako z notranje- (energetskimi, političnimi, varnostnimi ipd.), kot tudi zunanjepolitičnimi determinantami (delovanje mednarodnih energetskih trgov, delovanje drugih subjektov ipd.); v sodobnem globaliziranem okolju so determinante notranjega in zunanjega okolja med seboj še posebej tesno prepletene, kar pomeni, da morajo vse države (ne glede na to, ali gre za neto proizvajalke ali neto uvoznice energentov) pri opredeljevanju svoje (notranje) energetske varnosti nujno upoštevati tudi zunanje dejavnike.
Zakaj je to kritično?
Slovenija je že danes energetsko močno odvisna od uvoza – iz energetske bilance (2017) vidimo, da skoraj polovico (!) vse porabljene energije uvozimo (uvozna odvisnost znaša 49,9%); pri posameznih virih energije je odvisnost od uvoza (skoraj) 100% – naftni proizvodi, zemeljski plin, premog (rjavi in črni), medtem ko je pri električni energiji odvisnost večja od 25%. Gre za podatke iz leta 2017. Časovna dimenzija je tukaj ključna, saj v prihodnjih desetletjih pričakujemo po eni strani rast porabe električne energije (elektrifikacija »vsega«, v prvi vrsti prometa), po drugi strani pa že danes vemo, da bomo morali prestrukturirati proizvodnjo 6 bloka Termoelektrarne Šoštanj (Teš 6, ki danes navkljub katastrofalno izpeljanem projektu predstavlja enega od stebrov domače proizvodnje električne energije) ter da se počasi zaključuje življenjska doba nuklearke Krško. Čez dobri dve desetletji, kar je za načrtovanje v energetiki relativno kratko obdobje, bomo tako ostali brez 2/3 današnjih virov proizvodnje električne energije, s pomočjo katerih danes še nekako uspemo balansirati uvozno odvisnost v tem segmentu (in to ob današnji porabi električne energije, ki pa bo, kot rečeno, naraščala); mimogrede, pogosto opevana fotovoltaika danes prispeva zgolj dober 1% v celotni bilanci proizvedene električne energije). Ali se tega zavedamo in kako bomo ukrepali? Ali imamo narejene ocene tveganja in posledice (scenariji) občutno večje odvisnosti od uvoza električne energije čez desetletja?
Od odločitve do realizacije
Politični odločevalci bi morali preko EKS in drugih krovnih strateških dokumentov že pred časom ponuditi ustrezne odgovore, ki morajo biti strateško premišljeni in naslavljati ne samo energetskih, temveč tudi politične, gospodarske (ali je pomembno, s katero tehnologijo ustvarjamo dodano vrednost doma?), varnostne, okoljske in druge vidike. Pa tudi ob tem delo še zdaleč ne bi bilo opravljeno, saj je nato potrebno poiskati širši družbeni konsenz in zagotoviti zadostno podporo javnosti (komunikacijski vidik). Mi medtem še prvega koraka nismo naredili.
Ne moremo namreč mimo dejstva, da se je v zadnjih letih v naši družbi izoblikoval model odločanja, ki dopušča občuten poseg parcialnih interesov na področjih, kjer bi sicer moral prevladovati t.i. javni interes celotne družbe, ki je vsebinsko, geografsko in strateško pomembnejši od parcialno-lokalnih. Posledica tega je zavlačevanje s postopki umeščanja v prostor in izigravanje zakonodaje, ki rezultira v dejstvu, da je danes v Sloveniji že praktično nemogoče v normalno pričakovanih rokih izvesti kakršen koli infrastrukturni projekt, še posebej ne v energetiki. Če namreč že danes naletimo na (skoraj) nepremostljive težave pri umeščanju vetrnih in hidroelektrarn (oba vira sta steber obnovljivih virov energije po svetu in v EU) v prostor, kaj bo šele v primeru morebitnega projekta 2. bloka nuklearke Krško (ki je, mimogrede, nujen), kjer velika večina prebivalstva danes nasprotuje jedrski energiji?
Tudi zato bi morali temo energetske varnosti nujno znati ustrezno umestiti v strateško odločanje. Kajti do sedaj se je o tem javno razpravljlo pretežno v obdobjih rusko-ukrajinskih plinskih kriz, ko je energetska varnost kratkoročno postala osrednja dnevna medijska tema.
Tema je namreč preveč strateška, da bi bila na agendi zgolj ob priliki, ki jo diktirajo drugi.