V ponedeljek sem si v razprodani Filharmoniji ogledal slovensko premiero filma Zgodovina ljubezni režiserke Sonje Prosenc (film v teh dneh prihaja na platno Kinodvora), ki gledalca vsekakor ne pušča hladnokrvnega. A ob splošnem toplem priporočilu ogleda filma, ki je že pobral nekaj odmevnih mednarodnih nagrad, tale – morebiti nekoliko nenavaden – kratek zapis o tem, česa se lahko v gospodarstvu iz filma naučimo (ob izjemni estetski in umetniški vrednosti, seveda).
Prvič, poznaj svojega kupca
Oziroma gledalca. »Ni vsaki kupec (tvoj) pravi kupec,« je stara menedžerska mantra, na katero pa v slovenskem gospodarstvu pogosto pozabimo. No, film nedvomno ima (pri nas bo še imel) svojega gledalca, ki pa vsekakor ni tisti, katerega edina filmska konzumacija je sestavljena iz holivudskih blockbusterjev. Kajti Zgodovina ljubezni ni film, ki bi v kino vlekel množice in jim obljubljal dozo zabave ob kokicah ter nizkofrekvenčni izrabi možganskih kapacitet. Je zahteven, za nekatere tudi »težek« neodvisni film, ki ima močno sporočilno vrednost. Zato bo za tiste, ki si tovrstne (domače in mednarodne) produkcije želijo, vsekakor aktualna izbira. Ima fokus.
Drugič, univerzalna tema
Osrednja tema filma je univerzalna, kulturno skorajda neobčutljiva. Ali z drugimi besedami – film pripoveduje zgodbo, ki je v globalnem svetu razumljiva. Ki ne zahteva razumevanja specifičnega kulturnega konteksta ali nekaj strani dolgega priročnika za uporabo. Je popolno nasprotje uporabniški izkušnji ob vstopu v digitalno okolje slovenske e-uprave, ki uporabnika že ob prvem stiku tako zmede, da bi najraje vse skupaj zaprl in pospravil daleč stran. Če želiš danes mednarodno uspeti – in film nedvomno cilja na mednarodno publiko – moraš ta vidik še kako dobro znati razumeti in ga tudi integrirati v svoj izdelek.
Tretjič, točka diferenciacije
Lažje se prebiješ na površje, če imaš v ekipi ali produktu nekaj, kar lahko že od daleč pritegne, tj. točko diferenciacije. Še posebej je to ključno za izdelke, ki se šele pojavljajo na trgu in še niso širše prepoznavni. In v tem filmu to vlogo zaseže odlični norveški igralec Kristoffer Joner, ki je – vsaj v evropskem prostoru –nedvomno prepoznavno filmsko ime.
Četrtič, vrhunski izdelek
Četudi tvoj izdelek nima holivudskega proračuna, to nikakor ne pomeni, da ne more biti tehnično vrhunski in dovršen (še posebej v današnjem digitalnem času, ko je tehnologija širše dostopna). Morebiti na ta račun trpi obsežnost scenarija (v produktnem svetu bi rekli funkcionalnost izdelka/storitve), a vsaj v nekaterih elementih film (močno) presega filmski standard. V tem primeru je to zvok in še bolj fotografija pod taktirko odličnega Mitje Lična. Sploh fotografija zasenči dialoge, za katere se na trenutke zdi, da so nekoliko nepovezani (kot zna biti nepovezano tudi naše življenje, sploh v določenih življenjskih obdobjih ali trenutkih), a po drugi strani gledalcu kot v vrhunskem gledališču puščajo dovolj prostora in
časa, da jih prebere in razume.
Petič, sodelovanje
Film je rezultat slovensko-norveško-italijanske koprodukcije, ki se med drugim odraža tudi v vlogi že omenjenega Jonerja. Je produkt izvrstne mlade ekipe, sofinanciranja iz različnih virov in držav ter čezmejnega sodelovanja. Kaže nam smer, v kateri danes nastajajo uspešne, prebojne »zgodbe« – kulturne, gospodarske, športne in še kakšne. V današnji multikulturni Evropi visokih zidov pa to ni samo recept za razvoj, ampak kot kaže sprva sploh za preživetje.
Vas zanima? Pojdite v kino.
