Pred Slovenijo je dolgoročno zelo zahtevno obdobje, saj bo morala najti učinkovite in (finančno) sprejemljive rešitve za prehod v razogljičeno družbo, kar bo zadevalo transformacijo velikega števila gospodarskih dejavnosti (energetske kot ene izmed njih, a nikakor ne edine), sektorskih politik in sprememb vedenja celotnega prebivalstva. A vse omenjeno zahteva, da znamo že danes (!) zastavljati prava vprašanja ter sprejemati takšne odločitve, za katere se bo čez desetletje ali dve jasno pokazalo, da so tvorno prispevale k doseganju naših dolgoročnih ciljev, ne bodo pa jih omejevale. Kajti ob nadaljevanju trenda zadnjega desetletja, ko smo po eni strani sprejeli določene zaveze (prim. delež OVE v bruto končni porabi energije), po drugi strani pa ob nedoseganju ciljev samo »zamahnili z roko« ter nadaljevali s sprejemanjem neusklajenih politik, se do leta 2030 ne bomo bistveno premaknili. In zamujeno bo še eno desetletje.
Platforme za iskanje rešitev
Priložnosti za iskanje rešitev in postavljanja pravih (zahtevnih) vprašanj ter konstruktivno iskanje usklajenih sistemskih rešitev imamo veliko (vprašanje pa je, ali jih politični odločevalci in strokovna javnost dovolj izkoriščajo). Ena
od teh rešitev je nedvomno tradicionalna konferenca En.Odmev, ki je pred mesecem potekala v Ljubljani, na kateri smo lahko slišali tako o prebojnih
tehnologijah, ki bodo v prihodnjih desetletjih močno preoblikovale posamezne dele energetskega sektorja (prim. blockchain, upravljanje t. i. pametnih omrežij s tehnologijo interneta stvari itd.), kot tudi o različnih pogledih vodstev energetskih družb o tem, kako spreminjati poslovne modele in prilagajati poslovanje družb na način, da bodo konkurenčne tudi pojutrišnjem.
Gospodarske družbe in prilagajanje spremembam
Tukaj ni enotnega pogleda, kar je za gospodarske družbe s tržno dejavnostjo pričakovano – ni enotnega recepta, kako biti jutri še bolj konkurenčen; prav tako vsa podjetja nimajo enakih izhodišč, niti ni nujno, da delujejo znotraj istega mikro trga (prim. sektor električne energije s proizvodnim, prenosnim in distribucijskim delom). Delo poslovodstev teh družb bomo tako ocenjevali skozi čas in rezultate poslovanja. A pravila trga so jasna: če bodo družbe neučinkovite in se ne bodo znale hitro prilagajati spremenjenim (tržnim, regulatornim ipd.) razmeram, bodo propadla. Njihovo mesto bodo zavzeli drugi. Domači ali tuji igralci, pri čemer »domači« ne pomeni nujno, da primarno izvirajo iz Slovenije. V okolju EU so (vsaj za zdaj) »domači« tudi vsi, ki poslujejo znotraj enotnega trga.
Slovenija: mi bi A., ne bi pa B.
Drugače je s »sektorjem država«. Tukaj nimamo druge države, odločitve, ki jih resorna ministrstva in vlada sprejemajo, imajo lahko ireverzibilne posledice. Zato bi te že po definiciji morale biti dobro pretehtane, premišljene z vidika stroke, finančno objektivno ocenjene ter vsekakor v skladu z dolgoročnimi (deklariranimi) cilji države. In ravno s sprejemanjem tovrstnih odločitev imamo v Sloveniji resne sistemske težave.
Prispevek je v celoti dostopen naročnikom spletnega portala Energetika.net.