Svetlo-temna digitalna prihodnost: dve knjigi, dva pogleda, dve skrajnosti

Reading Time: 5 minutes

“S tem, ko je naše življenje digitalizirano, je podvrženo binarni igri enic in ničel, pri kateri si posamezni igralci lahko privoščijo popravljanje že storjenih korakov ali potez.”

Medtem ko smo že globoko zakorakali v ero, ki ji je Klaus Schwab iz organizacije Svetovnega ekonomskega foruma nadel ime četrta industrijska revolucija, ostaja naše razumevanje digitalne prihodnosti še precej zamegljeno. Delno je to povsem pričakovano in tudi razumljivo – hitrost sprememb, ki jih s seboj prinaša digitalno okolje, je namreč takšna, kot je še nismo poznali. Spremembe se na mnogih področjih dogajajo eksponentno: poslovni cikli se krajšajo, penetracija novih storitev ni več omejena s posameznimi trgi ali jezikovnimi okolji.

Umetna inteligenca (AI – Artificial intelligence), avtonomna povezljivost naprav (IoT – Internet of Things), robotizacija in virtualna realnost še niso prodrle v vse pore našega vsakdanjika, vsaj ne na zavedni, eksplicitni ravni. Vendar pa večina omenjenih tehnologij (še posebej strojno učenje) že delujejo v t.i. nevidnem polju vsakdana in nam v marsikaterem pogledu lajšajo vsakodnevna opravila. Je to nekaj slabega ali ravno obratno – nekaj, kar nam olajša življenje, dviguje raven družbenega razvoja in nam omogoča, da smo bolj produktivni?

Enoznačnega odgovora ni. Odvisno, koga povprašate. Jasno je eno: ob zamegljeni prihodnosti je toliko bolj pomembno vsestransko razumeti ne samo tehnologijo, temveč predvsem aplikativne razsežnosti le-te, vključno s posledicami, ki segajo močno onkraj poslovnih interesov ekonomskih subjektov (gospodarskih družb) ali njihovih delničarjev (neoliberalna maksima o tem, da je ključna bit gospodarskega delovanja povečevanja vrednosti delničarjev oz. shareholders value). In točna na tej premisi se srečata dva diametralno različna si pogleda, ki ju v svojih delih na eni strani zagovarja angleški novinar in aktivist James Bridle ter v soavtorstvu na drugi strani mednarodna raziskovalca in profesorja Andrew McAfee ter Erik Brynjolfsson.

Soočanje dveh različnih pogledov – ali ima smisel?

Vsekakor. V kolikor ste zavzet uporabnik digitalnih tehnologij, pristaš t.i. nove ekonomije s tehnološkimi platformami in strojnim učenjem, potem je Bridlov pogled nekakšno opozorilo (budnica), pogled, ki ga morebiti niste vajeni, oz. ga (k večjemu) spregledate. Morebiti ga štejete za »konservativnega«, deloma anarhističnega, a tako nujno potrebnega za ustvarjanje kritične percepcije tehnološkega razvoja okrog nas. Podobno velja, če ste na drugi skrajnosti – za vse, ki a priori zavračate nove tehnologije kot nekaj, »kar uničuje delovna mesta« in samo še dodatno dehumanizira že tako dovolj odtujeno družbo, potem vam delo McAfee in Brynjolfsson ponuja razumevanje temeljev delitvene ekonomije in odkriva uporabnost novih tehnologij, ki prinaša vrednost – ne samo nekaterim skupinam (npr. delničarjem velikih tehnoloških korporacij), temveč širši družbi. Kajti tudi to je imanentni del četrte industrijske revolucije.

Podatki – »kdo plača in kdo pije«

Vsakodnevno uporabljamo veliko storitev, za katere nam je postalo samoumevno, da so nam na voljo takoj in »zastonj«. Primer je recimo spletno iskanje (»Google ima vse odgovore, kajne?«), ki nam je na voljo v milisekundi. Toda danes že vemo, da čeprav na prvi pogled izgleda, da smo do omenjenih storitev prišli »zastonj«, temu seveda ni tako. Spremenila se je storitev in z njo tudi transakcija med nami (potrošniki) in izvajalci storitev (prim. Google oz. Alphabet). Medtem ko brskamo, ponudniku ponujamo nešteto količin podatkov, ki na koncu razkrijejo vzorec našega obnašanja, potrošniških navad, interesov, ipd. Zato v digitalnem svetu načeloma velja, »da če je nekaj zastonj, ste produkt Vi sami«. O tem v svojem delu New Dark Age – Technology and the End of the Future veliko piše J. Bridle. S tem ko se naše življenje vse bolj digitalizira, puščamo vedno več digitalnih sledi in podatkov: danes so to podatki o transakcijah, interesih, bralnih navadah, lokacijah, ipd., jutri so lahko podatki o našem zdravstvenem stanju. Kdo nadzoruje te podatke?

V teoriji smo z GDPR dobili okvir, ki naj bi potrošnike opolnomočil in omejil dostop do podatkov, posredovanje (in prodajo) le-teh tretjim osebam in zlorabe. Ali v praksi sistem deluje? Avtor v to dvomi. Ali se recimo zavedamo posledic tega, da ko je Amazon kot lastnik bralnika Kindle leta 2009 oddaljeno z naprav več tisoč uporabnikov izbrisal pred tem kupljene digitalne verzije Orwellove »Živalske farme«, je to tako, kot da bi trgovec z belo tehniko pred desetletjem prišel v vaše stanovanje in mirno odpeljal kos opreme, medtem ko bi vi spali? S tem, ko je naše življenje digitalizirano, je podvrženo binarni igri enic in ničel, pri kateri si posamezni igralci lahko privoščijo popravljanje že storjenih korakov ali potez. Slednje naj bi sicer rešile t.i. Blockchain tehnologije (tehnologije veriženja blokov), a na njihovo širšo uporabnost še čakamo.

Stroj VS. človek

J. Bridle v knjigi razblinja kar nekaj obstoječih (prevladujočih) stereotipov o strojnem učenju in umetni inteligenci, med drugim tudi tega, da naj bi bila slednja »nevtralna«, »objektivna« ter »brez stereotipov«. Če slednje drži, potem je človeštvu ponujena priložnost za razvoj bolj pravične družbe. A to po mnenju avtorja ne drži. AI je produkt človeškega delovanja, v vseh možnih razsežnostih – od znanstvenega razvoja, do stereotipov in subjektivnih dogem, ki veljajo v posameznih družbah. In dokler bo tehnološki napredek temeljil na osnovni kodi, ki jo bo zapisal človek, tako dolgo bo tudi stroj to subjektiviteto imel imanentno vgrajeno v svoje odločanje.

Svetla prihodnost: novi poslovni modeli, nova produktivnost?

Če nam Bridle riše temno plat nove digitalne dobe, McAfee in Brynjolfsson izhajata iz povsem drugačnega zornega kota: raziskovalca novih tehnologij v svojem delu poudarjata nove poslovne modele, ki jih tehnologija v zadnjem desetletju omogoča in ki pomembno (pre)oblikujejo celotne panoge. Poleg digitalnih tehnologij (predvsem umetne inteligence) avtorja kot ključna elementa prihodnosti izpostavljata še »platforme« (ki na novo vzpostavljajo razmerja ponudbe in povpraševanja in pojav (decentralizirane) »množice«.

Pomembno je izpostaviti, da avtorja definirata platforme kot »digitalna okolja, ki imajo skorajda ničelne mejne stroške dostopa, reprodukcije in distribucije«.* Z drugimi besedami, povečevanje poslovanja v digitalnem okolju (ob nekaterih omejitvah) ne prinaša dodatnih mejnih stroškov, za razliko od ponudbe storitev ali izdelkov v analognem svetu. S tem se seveda bistveno izboljšuje produktivnost in posledično celotna ekonomika. Če k temu prištejmo predpostavke, da so digitalne informacije (prim. digitalizirane slike) »skorajda zastonj, popolne (v smislu, da so kopije identične originalu) in dostopne v katerem koli trenutku«, dobimo bistvo t.i. nove ekonomije, ki je v svojem bistvu digitalna. Vprašanje o znanstveni utemeljenosti omenjenih predpostavk je vsekakor na mestu; odvisno je namreč od tega, ali k tematiki pristopate z vidika ekonomskih ali humanitarnih znanosti.

»O2O« – kaj je že to?

Ob tem, da se avtorja ne izogibata vprašanju etičnosti v procesih odločanja sistemov umetne inteligence, tega vsekakor ne postavljata v ospredje svojega pisanja. Drugače pa je pri vprašanju ustvarjanja (ekonomske) vrednosti v t.i. novi ekonomiji, saj ravno temu McAfee in Brynjolfsson posvečata največ pozornosti. V kolikor bralca zanimajo ekonomske predpostavke dinamičnega oblikovanja ponudbe in povpraševanja v okolju novih digitalnih platform, bo v knjigi našel veliko zanimivih in aktualnih primerov (primer spremembe krivulj povpraševanja pri iPhonih in aplikacijah, pri čemer gre za komplementarna produkta).

Navadili smo se na digitalizirane storitve, ki se v celoti izvedejo v digitalnem okolju – prim. sklepanje zavarovalne police preko interneta. Kar je z nastankom platform novo je to, da nastajajo poslovni modeli, pri katerih večji del transakcije (izbira, potrditev, plačilo, itd.) izvedemo v bitih, a se sama storitev realizira v atomih oz. v analognem svetu (od tu tudi okrajšava »O2O« – online to offline). V tem primeru se namreč srečamo s tem, da se digitalno sreča z omejitvami realnega sveta, bodisi v obliki zalog ali prostih kapacitet (prim. prosta mesta v skupinskih vadbah v fitnesih) in da je za uspešno (učinkovito) delovanje tovrstnih storitev nujno potrebna umetna inteligenca. Kar je novo je tudi to, da ponudnik storitve (in upravljalec platforme) običajno ni niti lastnik sredstev v analognem svetu, niti jih ne najema za izvedbo storitve. Je zgolj nekakšen (bolj ali manj učinkoviti) povezovalec ponudbe (prim. lastniških osebnih avtomobilov) na eni in povpraševanja (potrebujem prevoz) na drugi strani.

Kakšne spremembe ekonomija platform vnaša v trg delovne sile (vprašanje prekarnega dela)? Kako nasloviti vprašanje pravičnosti oblikovanja cenovne ponudbe, če ta bazira izključno na podlagi ponudbe in povpraševanja – saj lahko dobimo ekscesne situacije, kot so npr. astronomske ponudbe za prevoze v primeru izrednih dogodkov? Kdo nosi odgovornosti za kvaliteto storitev? In še bi lahko naštevali številna področja in vprašanja, ki nastajajo ob delovanju tovrstnih platform in ki so še kako pomembna, a na žalost ostajajo onkraj raziskovanja McAfee in Brynjolfsson. Kar je velika škoda in morebiti največja pomanjkljivost sicer izvrstnega dela.

*Mejni (marginalni stroški) so stroški, ki nastajajo zaradi proizvodnje dodatne enote izdelka.

Sharing is caring!