Ob – v tem tednu predstavljenem – predlogu davčne reforme, osrednji cilj katere je razbremenitev dela, je s skrajnega levega dela političnega prostora prišla ocena, da gre pri reformi za »nadaljevanje neoliberalne politike«. Tovrstni odziv ni tako »nedolžen«, kot morebiti izgleda na prvi pogled. Pa ne samo za manjšinsko vlado Marjana Šarca (z vidika nadaljnje podpore vladnim projektom), temveč tudi za širši levi politični prostor, v kolikor se bo tudi na tem polju kdo šel »tekmovanje v priljubljenosti« z Levico. Pojdimo po vrsti.
Kje smo: kontekst
To, da je pri nas delo v primerjavi s kapitalom nadpovprečno obdavčeno, ni več nobena novica. Kot tudi ni več novica, da je skupna obremenitev plač (skupen strošek delodajalca – neto prejemek) tudi primerjalno (OECD) med najvišjimi v primeru plač, ki so 2- do 3-kratnik povprečne plače, saj so dohodninski razredi postavljeni relativno nizko. Tako dobimo situacijo, ko je slovenski srednji razred z dohodnino obdavčen po stopnjah, po katerih so v najbolj razvitih evropskih državah obdavčeni (naj)bolj premožni sloji prebivalstva. Ob tem se v zadnjih letih soočamo z razmerami, ko gospodarstvo ne zmore zadrževati visokokvalificiranih kadrov, ki z vse večjo intenziteto odhajajo v tujino. Ob neizpolnjenih pogojih za večjo rast bruto plač (produktivnost nam namreč niti približno ne raste tako hitro, da bi omogočala povečanje mase plač) je davčna razbremenitev dela skorajda edini način, da bi zaposlenim zagotovili višje neto prejemke.
Predlogi – bistvo
In tako gre tudi razumeti predloge v sklopu davčne reforme. Minister Bertoncelj ne skriva, da bi si morebiti tudi sam želel narediti še več, ampak bo v tem primeru ministrstvo hitro trčilo ob javno-finančne omejitve. Del izpada javno-finančnih prihodkov (v skupni ocenjeni vrednosti 270 milijonov evrov) namerava ministrstvo nadomestiti s spremembami pri davku od dohodkov pravnih oseb (DDPO) ter dvigu cedularne obdavčitve dohodkov iz kapitala. Velja izpostaviti, da gre v obeh primerih za spremembe, ki nedvomno niso všeč podjetnikom, lastnikom kapitala ali premožnejšemu delu slovenske družbe, ki ima t.i. pasivne prihodke. Preostali del izpada namerava ministrstvo nadomestiti z bolj učinkovitim davčnim nadzorom ter posredno pobranimi davki ob (predvideni) povečani domači zasebni potrošnji kot posledici dviga razpoložljivih prejemkov prebivalstva.
Davčna reforma je…
Nekateri bodo rekli, da je nepopolna, na določenih mestih nedodelana ter da predvsem ne prispeva dovolj k povečanju neto prejemkov zaposlenih z najnižjimi in povprečnimi plačami. Skratka, da je v svojem bistvu premalo »socialna«. A takšno stališče je mogoče zavzeti zgolj ob predpostavki, da naj bi davčna reforma reševala problem nizkega standarda, kar pa seveda ni res. Predstavljeni ukrepi so v prvi vrsti namenjeni razbremenitvi dela (kar ni isto kot administrativno postavljeni cilj po »dvigu plač«, ki ga recimo država opredeljuje skozi minimalne plače) ter so razvojno naravnani, saj preko stimulativne obdavčitve regresa in izplačila nagrad za poslovno uspešnost puščajo dovolj prostora za povečanje skupnih neto prihodkov zaposlenih. Tisti z zmernejšimi liberalnimi ekonomskimi pogledi bodo rekli, da je reforma premalo ambiciozna, saj recimo ne ukinja najvišjega dohodninskega razreda in ne uvaja t.i. socialne kapice. Tudi ta pogled ima svoj prav, saj so recimo socialni transferji omejeni »navzgor«, medtem ko pri plačilu socialnih prispevkov te omejitve ni.
In še kakšen pogled bi lahko našli. A dejstvo je, da reforma naslavlja en del problemov konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in da je v svojem bistvu »razvojno socialno« naravnana (razbremenitev dela), ob tem, da kolikor toliko »neboleče« poseže v povečano obdavčitev kapitala. Konkurenčnost poslovnega okolja se bo nedvomno dvignila (drugo vprašanje je, ali v zadostni meri).
»Neoliberalni« strahovi
Zato toliko bolj preseneča mnenje dr. Marka Kržana, sociologa in bivšega strokovnega sodelavca poslanske skupine Levice, ki je v Večeru predloge ministrstva za finance označil za »nadaljevanje neoliberalne politike«. Pojavili so se tudi medijski zapisi, ki morebiti niso bili tako eksplicitno razgaljeni, a so v svojem bistvu pihali v isto smer. Ko tole pišem uradnega odziva Levice na predlagane reforme še ni bilo mogoče zaslediti, a je bil v svojem zapisu dr. Kržan ekspliciten: »Po mojem Levica ne bi smela sprejeti takšne reforme.«
V kolikor bi (bo?) Levica takšen diskurz ponotranjila, bi to znalo biti izjemno nevarno iz vsaj treh razlogov. Prvič, ker gre za navadno zavajanje državljanov in strašenje z neoliberalizmom tam, kjer ga res(nično) ni. Oz. še bolj skrajno – kjer gre za predloge, ki so v svojem bistvu socialno razvojno naravnani. Če želite videti kako izgledajo vzorčne neoliberalne reforme (bolje: eksperimenti), si poglejte pogorišče uresničenih predlogov svetovalcev t.i. »čikaške šole«, ki so v 90-ih tako uspešno potovali po tranzicijskih deželah Srednje in Vzhodne Evrope. Drugič, v kolikor bi se tudi še ostale leve stranke (v prvi vrsti SD) želele v tem »tekmovanju« soočiti z Levico in ji parirati pri delu volilnega telesa, bi se tovrstni (trenutno morebiti marginalni) skrajno levi diskurz znal preliti v širše sprejemljivejši pogled levega političnega pola. In tretjič, ker se s tem ustvarja percepcija ultimativne grožnje. Paradoksalno se s tem skrajna levica nevarno približuje diskurzu skrajne desnice, ki podobne grožnje vidi v migrantih in uspešno reproducira protimigrantsko retoriko tam, kjer dejansko ne obstaja.