Predpostavka je mati vseh propadov

Reading Time: 3 minutes

V izvirniku Assumption is the mother of all fuckups. Izrek, ki ga je bilo prvič domnevno slišati v enem izmed hollywoodskih akcijskih uspešnic 90′, a je v svojem bistvu nedvomno star vsaj toliko kot grška filozofija. Ob tem je zanimivo, da je bil pomen predpostavk ter izhodiščnih vrednostnih, kulturnih, ideoloških ipd. podmen pri kakršnem koli odločanju tradicionalno zelo dobro poznan študentom humanistike in družboslovja, medtem ko je v zadnjih desetletjih zgolj počasi začel prodirati tudi v kurikulume poslovnih šol. Metodologija slednjih namreč povečini temelji na študijah primerov (case study), izhodiščno zastavljenih kot rebus, ki dopušča več možnih »pravilnih« rešitev, odvisno seveda prav od različno zastavljenih predpostavk in kasnejših rešitev ter posledičnih ukrepov.

A če recimo nekatera kulturna in poslovna okolja na različnih ravneh spodbujajo neprestano preverjanje množice predpostavk (nikakor ne vseh, kajti to bi vodilo v kaos), smo mi v našem regijskem okolju precej bolj tradicionalni (olepšano) oz. okosteneli (realistično), saj se preteklih »resnic« držimo kot pijanec plota, pa čeprav se ta že podira. Ena od imanentnih značilnost tovrstnega delovanja je trajna zaslepljenost pred podatki, ki so rezultat (različnih) neodvisnih raziskav ali meritev. Še posebej, če te ne potrjujejo naših stališč, ki izvirajo iz vnaprej nekritično sprejetih lastnih predpostavk. Pogosto nas zaradi tega čez nekaj časa sicer boli glava, a ker ne delamo analize preteklih dejanj, se iz tovrstnih zgodb nič ne naučimo. To je še posebej vidno na makro ravni, ko dolgoročno »glava boli« davkoplačevalce.

Pogled na ravni države – kaj je vrednost in kdo jo ustvarja?

Ekonomistka Mariana Mazzucato (v slovenskem prevodu imamo na voljo njeno delo Podjetniška država, ki je tudi poslovna knjiga leta 2018) v odlični knjigi The value of everything – Making and taking in the global economy zelo sistematično razdira povečini slepo sprejeto dogmo o tem, kdo (kateri sektorji) v državi vrednost ustvarjajo, in kateri je ne ter kako se ustvarjena vrednost meri. Branje nikakor ni lahkotno, a zelo osvežujoče tudi v luči politično-gospodarskih razprav pri nas o tem, »kdo je lokomotiva in kdo vagon«. Mazzucato namreč spodriva zgodovinsko izgrajeno predpostavko o tem, da številna družbena dejanja ne ustvarjajo vrednosti (gledano seveda iz ekonomskega vidika, saj te transakcije niso predmet tržnih razmerij), medtem ko so jih nekateri sektorji začeli ustvarjati v 20. stoletju (finančni sektor) in celo prevzeli diskurz o tem, kdo je nosilec gospodarske rasti v posameznem okolju (primer finančno središče London City). A dejstvo je, da če te iste zastarele predpostavke modificiramo, dobimo drugačno sliko o tem, kdo (katere) dejavnosti v družbi vrednost »ustvarjajo« in katere »odvzemajo« (extracting value).

Turizem naš vsakdanji, 2. del

Te dni tako lahko recimo spremljamo nadaljevanje zgodbe o propulzivnosti in perspektivnosti slovenskega turističnega sektorja, ki se zrcalijo skozi strategijo turističnega razvoja. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da turizem kot panoga dosega nižjo (za okrog 25-30 %) dodano vrednost na zaposlenega od slovenskega povprečja, pri čemer pa je slednje že tako za 20 % nižje od povprečja EU. V zadnjih sedmih letih se s te točke nismo bistveno premaknili, saj je bila večina največjih turističnih podjetij (v zasebni lasti, se razume!) kapitalsko podhranjenih, kar je imelo za posledico minimalna vlaganja v razvoj infrastrukture (tj. okna in strehe), kje je šele nadgradnja same ponudbe in razvoj novih storitev. Zato ni nepomembno, da danes izhajamo iz predpostavke, da bo neposredno državno upravljanje v nekaj letih občutno izboljšalo dodano vrednost panoge, ki sicer caplja za slovenskim povprečjem.

Premik v predpostavkah nam običajno odpre povsem nov, drugačen pogled na dosedanja stališča. Kar pa ni vedno prijetno. Zagovarjati stališča, ki so diametralno nasprotna večinskemu mnenju, je namreč prav zaradi drugačnih predpostavk lahko resnično boleče (v nekaterih okoljih celo nevarno). A ne glede na to, predpostavke niso neka stalnica, morali bi jih neprestano testirati, saj se tudi okoliščine okrog nas z vedno hitrejšo dinamiko in magnitudo spreminjajo. Tudi na makro ravneh.

Sharing is caring!