Guverner, žaba in lonec konkurenčnosti

Imenovanje novega guvernerja je dobra novica. Tako zaradi tega, ker je Boštjan Vasle izredno strokoven kandidat, kot tudi zato, ker bi si Slovenija le težko privoščila, da bo ostala Banka Slovenije (BS) še naprej brez osrednje vodstvene figure. A guvernerja čakajo zahtevne okoliščine, od učinkovitega bančnega nadzora v času prihajajočega gospodarskega ohlajanja, do skrbnega sooblikovanja pogojev za konkurenčnost domačega poslovnega okolja.

Druge naloge seveda ne boste našli v nobenem opisu pristojnosti BS, kot je tudi ni nihče poudarjal v (politični) razpravi o primernosti predlaganih kandidatov za vodenje te institucije. Toda ne glede na to je treba poudariti, da BS z oblikovanjem regulatornega okolja, zahtev in pogojev delovanja finančnih institucij močno vpliva na to, ali se bomo v naslednjem obdobju zmožni premakniti iz povprečja evropske digitalne razvitosti. Nobene potrebe ni, da bi centralni bančni regulator igral vlogo »zastavonoše« – dovolj bi že bilo, da bi z regulativo poskrbel za skladnost predpisov in ob razumevanju digitalnih trendov podpiral nove poslovne modele, ki so sicer že postali del finančnega ekosistema v drugih državah evroobmočja.

Kljub temu da se naloga na prvi pogled ne zdi preveč zahtevna (ob vseh drugih politično vročih temah okrog BS), ima banka tudi tukaj kar nekaj izzivov, s katerimi se bo moral novi guverner spopasti. Ni namreč povsem jasno, kako se lahko zgodi, da BS sprejme nova pravila, ki ne samo omejujejo razvoj nekaterih bančnih storitev, temveč so tudi v navzkrižju s krovnim zakonom s posameznega področja. Toda točno temu smo priča v teh mesecih.

Digitalizacija finančnega sektorja je v zadnjih letih privedla do tega, da je mogoče ne le večino vsakodnevnih bančnih storitev opraviti oddaljeno (s spletnimi ali mobilnimi bančnimi aplikacijami), temveč je postala mogoča tudi oddaljena prva identifikacija stranke; torej faza, ki je še najdlje »kljubovala« digitalnemu razvoju. To možnost že izkoriščajo nekatere »digitalne« banke, ki delujejo znotraj evropskega bančnega prostora. V Sloveniji identifikacijo strank prek videokomunikacijske povezave od leta 2016 omogoča tudi zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, pri čemer je postavljena vrsta omejitev – med drugim limit transakcij do višine 15.000 evrov, ki velja ne glede na vrsto storitve, ki bi sledila oddaljeni identifikaciji stranke. Do tu vse lepo in prav, čeprav ne bi škodilo, da bi zakonodajalec in regulatorji glede posameznih omejitev opravili nekaj krogov posvetovanj s ponudniki storitev, saj bi skupaj nedvomno bilo mogoče najti še boljše rešitve.

A tu v igro poseže BS in oktobra letos sprejme pravila sistema vpogleda v Sisbon (sistem, namenjen vpogledu in oceni kreditnega tveganja fizičnih oseb, ki je osnova za izvajanje bančnih storitev prebivalstvu), ki po novem določa fizično identifikacijo na okencu oziroma kot alternativno možnost ponuja oddaljeno identifikacijo prek digitalnega potrdila slovenskega izdajatelja, ki pa (pozor!) ob izdaji zahteva fizično navzočnost stranke. Skratka, čeprav je oddaljena prva identifikacija že mogoča tako po tehnološki kot zakonodajni plati, jo v takoj v naslednjem koraku »povozijo« nepremišljene omejitve. In nas namesto oddaljenega digitalnega poslovanja ponovno silijo k odhodu do najbližje poslovalnice, ki pa se po drugi strani zaradi stroškovne optimizacije postopno zapirajo.

Mnogi bi ob tem odmahnili, češ da gre za minorno težavo, ki se dotika ducata izvajalcev finančnih storitev in morebiti nekaj tisoč prebivalcev. A to je samo primer, kako se postopno – kot žaba, ki se počasi kuha, a ne zaznava nevarnosti, ki ji grozi– izgublja konkurenčnost poslovnega okolja. Redko katere »velike« težave sodobne Slovenije so namreč rezultat enkratnih in hitrih sprememb ali slabih odločitev, večina je, ravno obratno, posledica mnogoterih majhnih težavic, zdrsov in nekompetentnih odločitev, ob katerih se ne ukrepa, saj se jih kot take niti ne prepozna.

In ko se ti ne le reproducirajo, temveč tudi multiplicirajo, dobimo dejstvo, da ob fenomenalni gospodarski rasti, ki smo ji priča v zadnjih treh do štirih letih, naša konkurenčnost stagnira. Ta namreč ni kot nekakšno binarno stikalo, ki se po potrebi vklopi in izklopi. Sestavljena je prav tako iz mnogoterih politik, ukrepov in infrastrukture, ki nam vsem omogoča, da smo lahko kot družba uspešnejši. Tudi zato bi morali znati (na vseh ravneh) prepoznati priložnosti, ki jih prinašajo nove tehnologije, in spodbujati domačo konkurenčnost tudi na tem področju, namesto da jo (ne)namenoma zaviramo. Da nam pri tem ne gre najboljše, kažejo tudi mednarodne ocene – na vsakoletni lestvici Svetovne banke Doing business padamo že četrto leto zapored (od 29. mesta leta 2016 do 40. v zadnji raziskavi). Pa nisem nikjer zasledil, da bi kdo od vladnih odločevalcev to navedel kot izziv.

Ne smemo si privoščiti, da se bomo tudi v prihajajočih letih namesto iskanja višje dodane vrednosti, rasti produktivnosti in posledično višjih prihodkov prebivalstva (kajti priznajmo si, da je ob povprečnih življenjskih stroških povprečna neto plača ravno dovolj za vzdrževanje socialnega miru) v javnih diskusijah ukvarjali pretežno s populističnimi razpravami, ki imajo bore malo z realnimi sistemskimi problemi Slovenije, kaj šele z našo skupno prihodnostjo. Iskanje rešitev pa se začne ravno z odpravo mnogih takšnih »banalnih« neskladij in problemov, sorodnih opisanemu.

Zato je tisto, kar Sloveniji želim v prihajajočem letu, da čim prej pritisne na tipko »restart«.

*V izvirniku objavljeno v časopisu Delo, 24. decembra 2018, https://www.delo.si/mnenja/komentarji/guverner-zaba-in-lonec-konkurencnosti-132483.html

Sharing is caring!