Odplaknjene priložnosti

Reading Time: 3 minutes

Na dan drugega kroga letošnjih lokalnih volitev sem sam nabiral metre na valencijskem maratonu. In glede na to, da ne sodim v skupino prav hitrih tekačev, sem imel več kot dovolj časa za opazovanje mestne okolice, pri čemer je mojo pozornost bolj kot sodobni del mesta (poznan kot mesto umetnosti in znanosti, delo priznanega arhitekta in domačina Santiaga Calatrave) pritegnil nekaj kilometrov dolg park, okrog katerega je potekal dobršen del trase in ki smo ga večkrat prečkali. Ko sem nato začel raziskovati, sem ugotovil, da gre v resnici za izsušeno strugo reke Turia. Potem ko je leta 1957 reka poplavila večji del mesta in odnesla več kot 80 življenj, so oblasti sprejele odločitev o ureditvi vodotoka ter zgraditvi nadomestnega vodnega kanala zunaj urbanega centra. Izsušeni del struge so prvotno nameravali spremeniti v obvoznico, a je po protestih civilne iniciative nastal osem kilometrov dolg in 200 metrov širok izjemen park z urejenimi nasadi, športnimi površinami in sprehajalnimi potmi. Gre za vzorčni primer, kako krizno situacijo spremeniti v priložnost, vizijo pa v realnost, ki ima pozitivni dolgoročni učinek.

In na tej točki se moramo vrniti v Slovenijo 21. stoletja ter mentalni okvir, ki se je izoblikoval v zadnjem desetletju. Prevladujoča miselnost o ustreznosti statusa quo (»saj imamo super gospodarsko rast!«), varljivega zadovoljstva z doseženo ravnjo družbenega razvoja (medtem se zaostajanje za povprečjem EU od vstopa v Unijo ni spremenilo) ter neprestano ukvarjanje s samimi seboj (oziroma, bolje rečeno, z lastno preteklostjo) nam namreč preprečujejo prepoznavanje podobnih kriznih situacij, ki bi jih veljalo izkoristiti za zamišljanje bolj drznih iniciativ in kreativnih rešitev kot tudi uspešno realizacijo že opredeljenih projektov. In primerov je veliko, pri čemer so tisti na lokalni ravni zgolj odraz stanja na ravni države.

Maribor, recimo, že več kot dve desetletji živi v nekem stanju permanentne degradacije, za katero so krivi vsi drugi (predvsem tisti, ki živimo v »najlepšem mestu na svetu«), le lokalne oblastniške strukture ne. Pri tem je, kot kaže, kratkoročni spomin ljudstva huda stvar, saj se je v drugi krog županskih volitev povsem demokratično uspelo prebiti kandidatu, ki je pred leti doživel ljudsko vstajo. Ampak če kdo misli, da je problem (zgolj) v tem nekdanjem županu, se moti. Problem je v tem, da ko župan, ki ga je nasledil, jeseni leta 2017 povsem resno razlaga, da je mestni občini uspelo privabiti kitajske vlagatelje, ki bodo v obnovo in razširitev mariborskega letališča investirali 660 milijonov evrov (ob tem, da gospodarsko ministrstvo o tem ni vedelo nič, čeprav je lastnica infrastrukture prav država), se večina javnosti obnaša, kot da gre za resno novico in ne Gogoljevo burlesko. Kajti četudi predpostavljamo, da imajo ti konkretni vlagatelji dostop do tako obsežnega financiranja, ga preprosto nimajo »kam zakopati« v mariborskem letališču. Če pa bi ga že imeli kam zakopati (načrtovati tako obsežno širitev), bi za to nujno potrebovali državo. In tudi posli bi se sklepali na povsem drugi ravni. Ampak ker že v izhodišču večina nujnih (pred)pogojev ni bila izpolnjena, je bil tudi rezultat predvidljiv: čez eno leto dolino pretrese novica, da kitajski lastniki že več mesecev ne plačujejo najemnine, a v isti sapi državo prosijo za trimilijonsko državno pomoč. Pravi Gogoljev preobrat.

Drugi primer učinkovitega upravljanja kriznih situacij, kakovostne analize in začetka izvajanja (nujnih) sistemskih ukrepov je kajpada zdravstvo na nacionalni ravni. Situacija je tragikomična, ko že skorajda vse zainteresirane javnosti in vključeni deležniki (s pacienti in zdravniki vred) opozarjajo na razpad sistema, nevzdržnost razmer in nujnost reforme financiranja in organiziranja zdravstva, a se kljub temu ne zgodi nič. Pravzaprav se moram popraviti; zgodijo se odločitve, ki situacijo samo še poslabšajo. Primer je lanska vladna tristomilijonska injekcija bolnišnicam, ki sicer ne znajo brzdati stroškov poslovanja (član sveta ene večjih bolnišnic mi je pripovedoval, da je svet zavoda več mesecev neuspešno poskušal pridobiti podatke o stanju zalog, saj se je poslovodstvo sprva izmikalo s »Kakšne zaloge, saj tega bolnišnica nima?!«, nato pa preprosto zavlačevalo). O tem, kako daleč so kakršni koli organizacijski ukrepi za učinkovito upravljanje na ravni bolnišnic, najbrž niti ni treba razglabljati. In zdaj, ko je tudi širša javnost (zahvaljujoč posameznikom in raziskovalnim novinarjem) dobila vpogled v plesnivost sistema (recimo na področju nabav), se zgodi tristomilijonska injekcija v ta isti sistem. To je tako, kot če bi v obdobju poplav prebivalci višjih nadstropij na ulice vlivali vedra vode.

Pa se vrnimo k uvodni zgodbi centralnega parka Valencie ter posušenega vodnega kanala. Predstavljajmo si, da se podobna tragedija zgodi v večjem naselju v Sloveniji – poplavam z občutno gmotno škodo in ogrožanjem prebivalstva smo namreč skoraj vsako leto priča tudi pri nas, pri čemer se napoveduje nadaljnje naraščanje vodotokov. Tudi ob obstoju načrtov in predlogov za ukrepanje (poseg v strugo, zajezitev, gradnja hidroelektrarn in podobno) bodo ti takoj naleteli na vse možne ovire in napol »gogoljevske« argumente in parcialne interese, zakaj se to pri nas ne da. Določen del civilne družbe bo, recimo, namesto iskanja rešitev, kako ob zastavljenih projektih čim bolj zagotavljati okoljsko sprejemljivost, iskal črno-bele rešitve, kako projekt zaustaviti. In ko se bodo dogajanju pridružili uradniki, ki v zadnjem obdobju bistveno bolj kot za iskanje rešitev skrbijo za bežanje od lastne odgovornosti, bo hitro jasno, kakšen bo izkupiček.

Zgodilo se bo … nič. In iz nič težko kaj nastane.

*V izvirniku objavljeno v časopisu Delo, 10. decembra 2018, https://www.delo.si/mnenja/kolumne/odplaknjene-priloznosti-121562.html

Sharing is caring!