Banke in dobrodelnost

Reading Time: 3 minutes

Nekateri boste naslov vzeli za oksimoron, čeprav to ni. Če pričakujete »kri« v zgodbi o bančni luknji, domnevnem pranju denarja prek posameznih bank in podobnih podobah, ki v zadnjih letih močno določajo naš okvir razmišljanja o tej panogi in njenih ključnih deležnikih, boste razočarani. Govor bo o tem, kako bi banke lahko že jutri pomembno prispevale k povsem novemu, sistemskemu pristopu k dobrodelnosti v Sloveniji in kaj bi od tega lahko imele.

​Slovenija je ena najegalitarnejših držav razvitega sveta – tako imenovani gini koeficient, ki meri dohodkovno porazdelitev in neenakost, Slovenijo uvršča med pet držav z najmanjšo družbeno neenakostjo. A kaj, ko se ta splošno visoka stopnja dohodkovne enakosti ohranja na absolutno relativno nizki ravni (populistični slogan »Revni za revne!« bo tako v prihodnje še kako prišel prav) in se stopnje gospodarskega razvoja ne prelivajo v postopno zvišanje dohodkov vseh slojev prebivalstva.

Imamo razmere, ko socialno pomoč potrebujejo nove socialne skupine, ki bi jim v sicer normalnih (delujočih!) sistemih delo moralo omogočiti dostojno življenje. Primer so, recimo, zaposleni v številnih panogah (tudi v javni upravi), ki tudi ob dveh rednih plačah težko preživljajo svoje družine. Govorimo o osnovnem standardu (kot je, recimo, zagotovitev vsaj enega toplega obroka na dan ali poletnega letovanja na morju), kje je šele dodatno izobraževanje otrok. In če so otroci naša prihodnost, nam podatek, da v Sloveniji več kot 40.000 otrok živi pod pragom revščine, ne riše nič kaj lepe prihodnosti.

Prek bančnega sistema je vsak dan izvršenih več milijonov transakcij, pomemben delež predstavlja plačilni promet domače potrošnje, pri čemer se delež brezgotovinskega plačevanja (s kreditnimi karticami in drugimi digitalnimi načini) povečuje – zadeve gredo že tako daleč, da se nekatere države celo poigravajo z mislijo, da bi se v bližnji prihodnosti povsem odpovedale gotovinskemu plačevanju. Ne glede na pojav digitalnih disrupcij v finančnem sektorju (tako imenovana fintech podjetja) bodo banke na račun regulatornega okolja še kar nekaj časa ohranile monopol nad izvajanjem plačilnega prometa.

Vse omenjeno jih postavlja v center poslovnega modela, v katerem se od vsake izvršene transakcije s posamezno debetno ali kreditno kartico določen odstotek namensko odvede v dobrodelne namene kot donacija. Ta odstotek prispevata oba: tako banka (iz svoje bruto marže) kot tudi potrošnik (s čimer se njegov strošek malenkostno poviša) v razmerju, ki je stvar poslovnega modela. V že delujočih primerih je to tudi 50/50, saj banka tako spodbuja komitente k pristopu k posameznim finančnim produktom, ki imajo tako logiko vgrajeno v sam produkt. Trženje postane zelo preprosto.

To je oris osnovne ideje. Če razmišljamo naprej, se nove poti in priložnosti odpirajo z vsakim korakom. Kot recimo izdaja posebne brandirane debetne oziroma kreditne kartice (možnosti »co-brandinga«), ki uvaja tovrstni produkt zgolj za imetnike te kartice, s čimer bi banke lahko zagotovile postopnost uvedbe novitet. Ali pa možnost izbire naslovnika (dobrodelne organizacije) ob sami izvedbi transakcije, s čimer še bolj opolnomočimo potrošnika in mu damo dodatno možnost aktivne participacije v samem procesu.

Kaj dobimo? Več milijonov mikrotransakcij za dobrodelne namene. Vsak dan. V dobrodelnost se vključi širši krog prebivalstva, saj se postopno spremeni percepcija, da je dobrodelnost v velikih zneskih, čeprav je to stvar »majhnih« stvari, gest in dejanj, ki ne prinesejo zgolj nasmeha na obraz, ampak lahko postanejo tudi sistemsko pomembni del financiranja dobrodelnih organizacij. Ob že zdaj obstoječih in dostopnih možnostih podpore dobrodelnih organizacij dobimo način, ki je avtomatiziran (zaradi česar ga posamezniki ob ustroju človeške psihe hitreje ponotranjimo) in zelo razpršen, s čimer dosegamo multiplikativne učinke.

Bankam to – ob samoumevnem zavedanju (predvidevam, da obstaja), da lahko pomembno prispevajo k blaginji in razvoju neposredne okolice in posameznih ranljivih družbenih skupin (področje tako imenovane družbene odgovornosti) – prinese pomembne poslovne priložnosti in koristi. Na trgu je med bankami relativno malo diferenciacije, trenutno je to, recimo, »tekmovanje« v hitrosti odobravanja potrošniških kreditov, ki se iz nekaj dni spreminja v nekaj ur. V preostalem je ponudba bank relativno podobna, tudi s stroškovnega vidika; to seveda pomeni, da je bolj malo spodbud za to, da bi posameznik z že obstoječim bančnim računom zamenjal banko. Oportunitetni stroški so preprosto preveliki, da bi odtehtali kakšen evro mesečnega prihranka. Ta model prinaša pomemben element diferenciacije, ki ga je mogoče razvijati naprej. Poleg tega je tukaj element komunikacije s strankami (komitenti) – poslovni modeli, ki imajo vgrajeno aktivno dvosmerno komunikacijo in angažiranje kupcev, danes zmagujejo.

Predvidevam, da bodo mnogi ob tem zapisu zavihali nos in skladno z v Sloveniji zelo razširjeno prakso dejali: »To se pri nas ne da«, temu pa dodali še kakšno o zakonodajnih in/ali regulatornih omejitvah, ki so baje nepremagljive. Pogosto se zdijo stvari nemogoče, dokler niso narejene, je odgovor, ki si ga v tem kontekstu lahko mirno izposodimo od Nelsona Mandele.

Model ni nov, v nekaterih koščkih sveta že živi. Med drugim – za mnoge morebiti presenetljivo – v Rusiji, kjer ga je začel pred leti uvajati moj znanec iz bančnega sektorja. Bankir, ki misli zunaj veljavnih okvirov in ima dovolj poguma, da nove predloge ne vrže zgolj na mizo, ampak jih tudi uresniči. Se bo našel pogum tudi v Sloveniji?

*V izvirniku objavljeno v časopisu Delo, 29. oktobra 2018, https://www.delo.si/mnenja/kolumne/banke-in-dobrodelnost-107421.html

Sharing is caring!