V spolitiziranem diskurzu med Levico in podjetniki o vprašanju obdavčitve kapitala sta iz komunikacijskega vidika dolgoročno obe strani izgubili.
V teoriji upravljanja sprememb obstaja pojem t.i. goreče platforme (burning platform), ki ponazarja ustvarjeno percepcijo o nujnosti sprememb ter klic k učinkovitemu (hitremu) odločanju. Predvsem menedžment podjetij se tega orodja pogosto poslužuje, saj jih v to sili dinamika sprememb zunanjega okolja, ki zahteva optimizacijo poslovanja in adaptiranje poslovnih modelov. Prvotno izraženi nameri (pozivu k akciji) morajo slediti tudi jasni izvedbeni koraki, ki seveda izhajajo iz opredeljene težave/izziva. V nasprotnem primeru bo učinek medel in kratkoročen, na dolgi rok pa bo ubil kredibilnost glavnega akterja, ki je nujnost sprememb v prvi vrsti lansiral.
Seveda pa lahko to komunikacijsko orodje zasledimo tudi na drugih področjih, med njimi vsekakor političnem. In tako se zdi, da se je – ob že tedne trajajočem spolitiziranem diskurzu med Levico in podjetniki o vprašanju obdavčitve kapitala – Slovenija znašla prav na tej goreči platformi, iz katere nikakor ne najde izhoda. Tukaj ne mislim ocenjevati davčnega ozadja (ter primerljivosti predlagane ureditve z drugimi državami) ali morebitnih posledic spremembe zakonodaje v predlagani (in zapisani v koalicijski pogodbi) smeri, temveč se bom omejil na komunikacijski vidik. Predvsem njegovo dolgoročno komponento. Kajti zdi se, da sta s tega vidika obe strani izgubili (situacija lose-lose).
Kdo je potegnil prvo potezo?
Je učinek goreče platforme povzročila Levica – s predlogom uvrstitve osebnih dohodkov iz kapitala in rent v osnovo za odmero dohodnine oz. vladni peterček s tem, ko se je s tem predlogom strinjal? Tisti bolj lucidni komentatorji so jasno izpostavili, da če je bila katera politična stranka v zadnjih letih pri svojih stališčih sistematična, je bila to Levica. Oziroma retorično: »Kaj ste pa pričakovali?«.
Če torej izhajamo iz tega, da je bila sama uvrstitev tega predloga v koalicijsko pogodbo dokaj pričakovana (ob razmerju političnih sil), se pojavi vprašanje, od kod takšno presenečenje dela slovenskega gospodarstva (predvsem nekaterih najbolj vidnih in uspešnih podjetnikov)? Ter še bolj, zakaj je negativno presenečenje ob zelo ohlapni formulaciji ideje (ne moremo namreč mimo dejstva, da so bile slovenske vlade zadnjega desetletja izjemno neučinkovite pri realizaciji koalicijskih obljub) v zgolj nekaj dnevih eskaliralo v pravo besedno vojno ter napovedi o selitvi kapitala in poslovanja v tuja poslovna okolja?
Razumem kratkoročni cilj tovrstne komunikacije (če predpostavimo, da je šlo za strateško premišljene izjave): že v izhodišču ubiti kakršne koli (morebitne) vladne apetite po realizacije tega predloga. Če je bil to cilj, je bil učinkovit – mobiliziral je namreč tako politično desnico, kot tudi tisti del volilnega telesa, ki je sicer daleč od »podjetništva«, ampak mu preprosto ni všeč dodatno davčno poseganje v njegove prihodke. Posledično se bo vlada Marjana Šarca ob morebitni implementaciji morala soočiti z nasprotovanjem pomembnega dela volilnega telesa.
Ko Levica vstopi na platformo
Če je krog okoli kluba podjetnikov učinek goreče platforme izkoristil za dosego kratkoročnih ciljev, pa je povsem nejasno, zakaj se je Levica z izjavami posameznih predstavnikov prostovoljno »vkrcala« na to platformo. S tem, ko se je diskurz Levice zaostril do ravni napovedovanja nacionalizacije po vzoru Bolivarske republike, si je (kratkoročno) morebiti kupila nekaj deset glasov posebej nezadovoljnega dela levega volilnega telesa, a obenem dolgoročno izkopala velik komunikacijski problem. Določen del medijske javnosti (kaj šele političnih nasprotnikov) se bo v prihodnjih mesecih in letih namreč vedno znova vračal na to »referenčno točko« ter posamezna ekstremna stališča s Hugo Chavezom v glavni vlogi. In pri tem izgovori o tem, da je šlo za »provokacijo«, ne bodo kaj dosti pomagali. Če bo stranka dejansko želela ponuditi neko alternativno razvojno pot, o kateri je, recimo, pred tedni v Sobotni prilogi pisal Bogdan Bišček, bo morala bistveno bolj paziti na javni diskurz, ki ga sama proizvaja.
Gašenje na dolgi rok
Za vse skupaj se zdi, da se je v najbolj neugodnem položaju znašel Marjan Šarec, ki je primoran gasiti požar, ki so ga zanetili drugi; slednje se jasno vidi v zadnjih tednih, ko je premier neštetokrat pojasnjeval poštevanko o tem, da njegova vlada ni uperjena proti podjetnikom in da bodo vsi davčni ukrepi sprejeti v dialogu s ključnimi deležniki.
Ampak kot rečeno, z vidika dolgoročnih komunikacijskih vidikov sta izgubila oba antagonista zgodbe. Klub podjetnikov zato, ker je z ustvarjanjem izrednih razmer zgolj ob napovedi davčnih sprememb pokazal dokajšnjo mero neobčutljivosti za pomen celotnega javnega ekosistema, (tudi) s pomočjo katerega so lahko podjetja globalno uspešna. So namreč so-proizvod tega okolja.
Podobno velja za Levico, ki se bo namesto z alternativnimi razvojnimi politikami (domnevamo, da obstajajo) ukvarjala z oznako skrajne levice, ki si želi uvesti Bolivarski (ali kak drug) družbeni model upravljanja, pa čeprav za to ni niti minimalnih pogojev.
Zato obema stranema ne bi škodilo več strateškega razmisleka o tem, kako dolgoročno upravljati s komunikacijami in ne ustvarjati gorečih platform tam, kjer jih dejansko ni oz. si jih niti sami ne želijo videti.
*V izvirniku objavljeno v časopisu Delo, 15. oktobra 2018,