Plavanje in digitalna pismenost

Reading Time: 3 minutes

V prvih desetletjih po drugi svetovni vojni so v Sloveniji našteli veliko smrtnih primerov mlajše populacije zaradi utopitev. Stopnja plavalnega znanja je bila na zelo nizki ravni – leta 1963 je bilo kar 72 odstotkov četrtošolcev pri testiranju kategoriziranih kot neplavalcev, kar pomeni, da niso zmogli preplavati 25 metrov v poljubni tehniki. Po letu 1990 je statistika pokazala pozitivne spremembe – leta 1994 je že dobrih 72 odstotkov šestošolcev spadalo v kategorijo plavalci, ta delež pa je desetletje zatem, leta 2006, dosegel zavidljivih 89 odstotkov. Kaj se je zgodilo vmes? Leta 1983 je bil sprejet državni program plavalnega opismenjevanja, ki je kot obvezne vsebine učnega programa za osnovne šole prinesel 32-urni tečaj plavanja (20 ur v prvi triadi osnovne šole ter 12 v drugi).

Leta 2018 živimo v okolju, v katerem je uporaba mobilne telefonije blizu stoodstotne ter polovica prebivalstva vsak dan uporablja družbena omrežja. Med tem milijonom prebivalstva je veliko otrok in mladostnikov, ki se kaj hitro naučijo ravnati z mobilnimi napravami. Toda ali so tudi informacijsko pismeni ali se brez osnovnega funkcionalnega računalniškega znanja »utapljajo« v poplavi instantnih informacij?

Trenutni šolski sistem že skoraj dve desetletji ne dohaja sprememb v svetu in se prepočasi prilagaja digitalnim trendom. Dva izbirna predmeta v osnovnošolskem kurikulu s področja iskanja in urejanja podatkovnih baz (informacijsko opismenjevanje) oziroma računalniških znanj (računalništvo) sta občutno premalo, da bi lahko nove generacije ustrezno opremila z osnovnimi praktičnimi znanji. Ta danes niso »nadgradnja«, temveč vedno bolj temeljni repertoar pravne sposobnosti vsakega odraslega posameznika. Takšen sistem ni posledica naključnih dogodkov, temveč jasno kaže, kako površinsko odločevalci razumejo širše trende in kako smo kot družba neučinkoviti v prilagajanju na spremenjene razmere.

Posledice dolgotrajnega digitalizacijskega razvojnega manka (ta se seveda začne reproducirati v šolskem sistemu) se pokažejo na drugih javnih področjih – primer so recimo storitve javne uprave, kar državljani poznamo kot e-upravo. Koliko je to dejansko »e«-uprava in ne »a« (beri: analogna) uprava, naj vsak bralec presodi sam. Osebno sem v zadnjem obdobju uporabil veliko tovrstnih storitev ter ob povprečnem računalniškem znanju pri tem porabil veliko časa in živcev. Zakaj potrebujemo vse te različne portale (e-davki, e-uprava, poslovna točka e-vem, e-napotnica ipd.) in zakaj ti niso združeni v eno vstopno točko? Zakaj imajo vsi ti portali različne uporabniške vmesnike, ki ponujajo različne uporabniške izkušnje, pri čemer so nekateri na ravni devetdesetih let prejšnjega stoletja? Predvidevam, da bi šel odgovor pristojnega ministrstva v smeri, da so to različne storitve, zajemanje podatkov iz različnih baz, z razdeljeno pristojnostjo med upravnimi organi in ministrstvi. Ali drugače, kar se tudi pri nas pogosto sliši: »Tako pač je.«

​Dinamika uvajanja novih tehnologij

Vendar (digitalno opolnomočenega) posameznika danes to čisto nič ne zanima. Ne »kupi« tega argumenta, ne zanima ga obrazložitev, da imamo različna ministrstva (državne organe) z različnimi ministri in vodstvi, ki prihajajo iz različnih strank. Pričakuje enostavno, hitro in uporabniku prijazno e-storitev, ki jo tehnologija ob pametni uporabi in ustrezni implementaciji danes omogoča. V gospodarskem sektorju e-trgovina s takšnimi vmesniki in takšno uporabniško izkušnjo ne bi preživela niti enega meseca, uporabniki bi hitro dali vedeti, da jih takšna storitev ne zanima.

Študija Digital Evolution Index 2017 (kot referenčno jo navaja tudi Svetovni gospodarski forum) jasno pokaže, da po razvitosti osnovne digitalne infrastrukture sodimo v skupino držav centralne Evrope, vendar zbuja skrb dinamika uvajanja sprememb, novih tehnologij in storitev. Po tej dimenziji (spremembe od leta 2008 do 2015) sodi Slovenija v skupino zelo počasi se razvijajočih držav oziroma celo tistih, ki počasi nazadujejo. Družbo nam delata Grčija in Egipt. Ostali so daleč pred nami, pri čemer ne govorimo zgolj o najrazvitejših zahodnih državah in gospodarstvih.

Kaj se nam obeta? Koalicijska pogodba v kar nekaj delih omenja digitalizacijo družbe, informatizacijo procesov e-uprave ter celo »digitalno državljanstvo«, a podrobnejših ciljev, ki naj bi jih ti ukrepi zasledovali, na žalost ne omenja. Kot tudi ne povezave med digitalizacijo družbe in izobraževalnim sistemom, kar je dolgoročno ključno. Pa ne zaradi indeksov konkurenčnosti (dobra razvrstitev na njih je vedno posledica in ne vzrok politik) ali trenutnih potreb po računalniških strokovnjakih na trgu delovne sile (ko bomo te kadre izobrazili, bo večina njihovega strokovnega znanja ob eksponentni hitrosti digitalnih tehnologij le delno uporabna), temveč zaradi splošnega družbenega razvoja, e-pismenosti in zmožnosti (vsaj) učinkovitega razumevanja ter upravljanja digitalnih vsebin, medijev in platform. Obvezne digitalne učne vsebine v šolskem kurikulu potrebujemo tudi zato, da ne bomo producirali zgolj nešteto novih pasivnih potrošnikov ad hoc novic, temveč posameznike, ki bodo digitalno tako usposobljeni, da bodo zmožni prepoznati »fake news«, znali plavati v digitalnem okolju in odgovorov na zahtevna civilizacijska vprašanja in dileme ne bodo iskali zamaskirani s puškami v lokalnih gozdičkih (razen takrat, ko se bodo šli paintball).

*V izvirniku objavljeno v časopisu Delo, 17. septembra 2018, https://www.delo.si/mnenja/komentarji/plavanje-in-digitalna-pismenost-91731.html

Sharing is caring!