Trump v Harmsovem objemu

Reading Time: 3 minutes

Ne glede na izbiro, (p)ostaja absurdizem Danijela Harmsa tudi po sto letih še kako aktualen. Pa čeprav v povsem drugem kontekstu.

V objemu Danijela Harmsa seveda, ki pa ni noben visok politični predstavnik katere od mednarodno manj izpostavljene države ali mednarodne institucije, temveč eden najpomembnejših predstavnikov ruske literarne avantgarde, ki je bila v obdobju približno dveh desetletij na začetku 20. stoletja v samem svetovnem vrhu. Bolj natančno, Harms je znotraj izjemno heterogenega avantgardnega gibanja spadal v skupino avtorjev, ki so največkrat uporabljali absurdizem kot svoj umetniški slog.

V Harmsovih delih boste težko našli kakršno koli logično in predvidljivo vzročno-posledično zaporedje. Če je nekdo danes mrtev, še ne pomeni, da ne more jutri priti na obisk. Absurdizem je služil kot umetniški odziv na dogajanje okrog njega, ki je v porevolucionarni sovjetski Rusiji – še najbolj intenzivno v obdobju po Stalinovem prevzemu oblasti – izgubljalo razumno vzročno-posledično logiko in se pogrezalo v teror. In tukaj pridemo do Donalda Trumpa. Pri tem nikakor ne namigujem na primerjavo totalitarne porevolucionarne Rusije s spogledovanjem dela ameriškega konservativnega establišmenta z (neo)fašistično ideologijo, kar sicer velja najostreje obsoditi (!), temveč na nekaj drugega. Na dilemo, kako oziroma ali je sploh mogoče modus operandi ameriškega predsednika racionalno razložiti ter poskušati najti vsaj kanček vzročno-posledične logike. Prevladujeta dva pogleda. Za številne analitike in komentatorje (ki jih, mimogrede, na manjka niti v ZDA) je odgovor zelo preprost: Trump se obnaša tako, kot se pričakuje od nekoga, ki je psihično neuravnovešen ekscentrik, narcis, s še ducatom drugih negativnih pridevnikov in oznak, ki običajno spremljajo profiliranje posameznika z motnjami v psihološkem razvoju. Zato v njegovem predsedovanju mrgoli protislovij, laži in zavajanj. Na to temo obstajajo celi elaborati, ki bi, kot upajo politični nasprotniki Trumpa, lahko ob pravem trenutku pomagali pri procesu odstavitve (impeachment) ali v prihodnji predsedniški kampanji. OK, tudi takšna interpretacija ima svojo pravico do obstoja; zdi se celo, da število zagovornikov tega pristopa po svetu narašča z vsakim mesecem tekočega predsedniškega mandata. Bolj kot sama »diagnoza« preseneča nekaj drugega: mnogi tisti, ki Trumpovo obnašanje označujejo kot »noro«, skorajda v isti sapi in s polnim analitičnim arzenalom sledijo vsem njegovim čivkarijam ter protislovnim izjavam in odločitvam, ki jih on s takšno lahkoto stresa z rokava. Dejansko poskušajo racionalizirati nekaj, kar sami označujejo za neracionalno. Iščejo vzročno-posledično razmerje tam, kjer ga preprosto ni. In pri tem so težko prepričljivi, saj dnevna poročanja pravzaprav ne služijo ničemur drugemu kot reprodukciji že »znanega dejstva«. Sčasoma lahko to pripelje do tega, da bo takšno politično obnašanje sprejeto kot »trumpovsko predvidljivo«, pa čeprav v vsej svoji absurdnosti. Nasprotniki tega pristopa – med katerimi najdete tudi (a ne izključno) Trumpove najzvestejše podpornike – odgovor iščejo v tako imenovani »veliki zgodbi«, »strategiji« ter zaupajo Trumpovim »pogajalskim spodobnostim« ter seveda politiki America First. Za tovrstne komentatorje je pomanjkanje vzročno-posledičnega razmerja zgolj kratkoročne narave, nekaj, česar politični nasprotniki preprosto ne vidijo na prvi pogled, podcenjujejo, kar jih na dolgi rok samo slabi … in na koncu pripelje do zmage Trumpa oziroma njegove politike. Težava je, da tudi če sprejmemo logiko strateškega (recimo srednjeročnega) zasledovanja ključnih deklariranih prioritet Trumpovega predsedovanja, dosedanje odločitve predsedniške administracije prav v ničemer ne podpirajo omenjenih ciljev. Pravzaprav ravno nasprotno. Kot da bi Trump hotel na avtocesti voziti 200 kilometrov na uro, dejansko pa drvi v nasprotno smer. Primerov mrgoli, na zunanjepolitičnem področju, denimo, po eni strani mirovna prizadevanja v odnosih s Severno Korejo (ki so z junijskim vrhom v prvi vrsti ponudila izvrstni mednarodni podij Kim Džong Unu, ampak niso pripeljala do kakršnega koli resnega napredka), po drugi strani pa enostranski izstop iz težko doseženega multilateralnega jedrskega sporazuma z Iranom. Če na prvo lahko gledamo kot na (sicer ponesrečen) prvi korak k demilitarizaciji Korejskega polotoka, pa že drugo ne predstavlja nič drugega kot mednarodno varnostno tveganje na že sicer politično izjemno nestabilnem Bližnjem vzhodu. Zato bodisi vzročno-posledična razmerja, kot smo jih poznali doslej (ali jih kot take razumeli?), ne veljajo več (in zatorej imajo Trumpovi zagovorniki celo razlog za proslavljanje), bodisi imamo opravka s predsednikom, ki je psihološko res neuravnovešen in izjemno nevaren v tej svoji »norosti«. Kaj pa če ni nič od tega, temveč spremljamo načrtno, racionalno rušenje doslej veljavnih praks in razmerij z enim samim ciljem: zmagati (doma, se razume) ne glede na ceno? Če je tako, potem bo »negativno psihološko profiliranje« dolgoročno igralo proti njegovim političnim nasprotnikom, prav tako kot bodo s časom odpadale maske v podobi populističnega America First. Ne glede na izbiro, (p)ostaja absurdizem Danijela Harmsa tudi po sto letih še kako aktualen. Pa čeprav v povsem drugem kontekstu. *V izvirniku objavljeno v časopisu Delo, 6. avgusta 2018, https://www.delo.si/mnenja/komentarji/trump-v-harmsovem-objemu-78254.html

Sharing is caring!