“Šarlatan” v bazenu

Reading Time: 3 minutes

Posvečeno dr. Dimitriju Manceviču (1959 – 2018), vrhunskemu slovenskemu plavalnemu trenerju. Mojemu očetu.

Dokler se plavalni klubi trenažnega procesa ne bodo lotili znanstveno, ne bomo imeli vrhunskih plavalcev.

V gospodarstvu namreč že dalj časa velja znani rek guruja menedžmenta Petra Druckerja, da tistega, česar ne moreš meriti, ne moreš niti upravljati (you can’t manage what you can’t measure). Z digitalno revolucijo sicer vstopamo v paradoksalno obdobje, ko bo po eni strani vedno več poslovnih procesov ter naprav digitaliziranih in avtomatiziranih (IoT), kar pomeni, da jih bo še lažje analitično spremljati ter na podlagi podatkov v realnem času ustrezno ukrepati ter prilagajati. Oziroma bo to namesto človeka počel kar robot v obliki umetne inteligence. Po drugi strani pa vse več teoretikov menedžmenta, poslovnih voditeljev ter predvsem spremljevalcev trendov na področju človeških virov napoveduje, da bo v ta istem obdobju naraščala potreba po znanjih, ki niso enostavno kvantitativno merjena in ki zahtevajo visoko stopnjo čustvene inteligence, empatije ter sposobnosti kompleksnega razmišljanja in povezovanja onkraj matematičnih formul.

Medtem ko so menedžerske prakse že prešle obdobje »po občutku« ter »volumen, volumen, volumen«, je baza slovenskega športa (tisti del, ki ni profesionaliziran) v večini še vedno ostala na predhodni razvojni fazi in se zelo počasi spogleduje z uvajanjem metod »poslovne analitike« v vsakodnevne trenažne procese. Tako je vsaj mogoče sklepati iz vpogleda v stanje v plavanju, enega osrednjih bazičnih športov.

»Šarlatan« v bazenu

Izhajam iz športne družine, oče je bil celotno življenje plavalni trener, mama vrhunska tekmovalka in danes trenerka ritmične gimnastike. Imel sem izjemno priložnost, da sem lahko zadnje mesece očetovega življenja preživel v njegovi neposredni bližini in glede na to, da je praktično do same smrti  delal, tudi od blizu opazoval stanje slovenskega plavanja. Po Olimpijskih igrah v Rio 2016 se je namreč vrnil v Slovenijo in deloval kot vodja reprezentančnega panožnega tima. Na kratko je to pomenilo, da je skrbel za pripravo programa dela ter usklajevanje med strokovnjaki s posameznih področij (prehrana, kondicijski treningi, psiholog, ipd.) ter plavalnimi klubi, trenerji in plavalci.

Področje dela mu ni bilo tuje, prej obratno. Celotno poklicno kariero je namreč skrbel za učinkoviti prenos znanja iz znanosti v prakso ter nazaj. Vključujoč z novimi praksami analiz trenažnih procesov ter tekmovalnih nastopov. Pri tem je bilo gonilo neprestani razvoj, spremljanje in uvajanje novih trendov iz celega sveta ter izobraževanje vseh deležnikov, tako ali drugače vključenih v plavanje. Iz tega naslova ena nazorna prigoda.

Kmalu po prihodu v Slovenijo leta 1991 je oče kot eden prvih v slovenskem športu začel uvajati redno merjenje t.i. laktata (vsebnost mlečne kisline v telesu), ne samo na tekmah, ampak tudi na treningih. Glede na takrat dostopno tehnologijo je to počel tako, da je na bazen prinesel kot manjšo škatlo velik kovček, ki je vseboval steklene cevke ter merilno napravo. Merjenje je potekalo tako, da je sam odvzel nekaj kapljic krvi plavalcem (pik v palec)  ter jih nato upihnil v merilno napravo. Sam sem bil tedaj plavalec mlajših selekcij in se dobro spomnim, da so se plavalci temu hitro privadili, okolica nekoliko manj – v okolju, kjer je bilo relativno malo strokovnega znanja, so to označili za šarlatanstvo, ki ga za povrh izvaja tujec. Prislužil si je celo inšpekcijski nadzor, ki pa je bil k sreči bolj dojemljiv za nove prakse merjenja. Se je pa čez nekaj let v okolju mariborskega plavalnega kluba zgodil drug konflikt, ko je oče na račun razvoja tamkajšnjih vrhunskih plavalcev zahteval še več vsestranske strokovne podpore (ki se jo v večini primerov da meriti in analitično usmerjati), a okolica tega ponovno ni razumela. Takrat je tudi zamenjal delovno okolje.

Kvantiteta vs. kvaliteta

V plavanju – in seveda je podobno tudi v drugih športih – se da meriti bistveno več kot zgolj obseg preplavanih kilometrov ter časovno komponento tega početja. Ter seveda na podlagi tega ustrezno upravljati in popravljati programe ali primerjati njihovo uspešnost. Tukaj je primerjava s poslovnimi praksami, omenjenimi v začetku kolumne, povsem neposredna. Ampak slednje seveda številnim ne ustreza, kajti če lahko določen proces objektivno merimo in na podlagi tega primerjamo rezultate, se hitro (občutno pred samimi nastopi na tekmovanjih) pokaže uspešnost zastavljenega programa, njegove realizacije ali nadaljnje perspektivnosti tovrstnega početja. Na trenerskem nivoju pa to pomeni, da začnejo maske hitro padati – naenkrat se ključ ne skriva več v kvantiteti, temveč kvaliteti početja ter zmožnosti analitičnega vpogleda v to, kaj se dogaja in predvsem zakaj.

Pri vsem omenjenem niso v ospredju finance. Tukaj ni govora o zahtevnih programskih orodjih, ki v gospodarstvu sežejo do večmilijonskih zneskov. Kamera, računalnik (poznavanje osnov tabelaričnih programov), štoparica, merilec laktata ter predvsem znanje (oz. želja po le-tem) povsem zadostuje. Mimogrede, cene merilcev laktata se gibljejo okrog nekaj sto evrov. Ključno je znanje, izobraževanje in strokovnost.

In prav to je oče maksimalno aktivno počel vse svoje življenje. Najbrž ne preseneča, da je še največ pripravljenosti za sodelovanje ter pozitivnega odziva v zadnjem obdobju našel v trenerjih mlajše generacije, ki bodo v prihodnje nujno potrebovali podporo tako v lastnih lokalnih okoljih, kot tudi širše. Ampak to je edina pot, da slovensko plavanje začne sistematično zmanjševati strokovni zaostanek. Kajti dokler bo odgovor na vprašanje »Koliko plavalnih klubov v Sloveniji ima merilec laktata in ga redno uporablja?« blizu »nič«, se bomo še naprej kot nejeverni Tomaži čudili, kaj se dogaja s slovenskim plavanjem ter kje so »nove« Sare Isakovič in Petri Mankoči.

*V izvirniku objavljeno v časopisu Delo, 9 aprila 2018. 

Sharing is caring!