Eksponentna rast gre običajno z roko v roki s povečanjem tveganj. In točno to se je zgodilo Sberbanki ter njenemu partnerstvu z Ivico Todorovićem.
Odkar so težave Agrokorja postale javno znane, so se začele pojavljati špekulacije o tem, kakšen je dejanski interes ruskih akterjev (v prvi vrsti dveh državnih bank, Sberbanke in VTB) in ali obstaja možnost, da bo na koncu trgovski del Agrokorjevega imperija pristal v rokah ruskih trgovcev.
Okrepile so se ob sprejemanju »Lex Agrokor«, vprašanju (prednostnega) poplačila bank upnic ter po zasegu dobrih 18 odstotkov lastniškega deleža Mercatorja, ki ga je izpeljala Sberbanka.
V zvezi s tem se pojavljajo ugibanja, da bi v ozadju ruskih interesov lahko bil kateri od večjih ruskih trgovcev – X5 Retail Group ali Magnit, ki bi ob uspešnem razpletu za banke upnice (kar je z zadnjim razkritjem posebne revizije o poslovanju Agrokorja vse manj verjetno) prevzel večinski nadzor nad trgovinskim delom Agrokorja – torej potencialno tudi Mercatorjem. Kako realen je ta scenarij? Prvič: interes ruskih trgovcev X5 in Magnit sta daleč največja igralca na ruskem trgu, oba z okrog 8-odstotnim tržnim deležem (v obeh primerih gre za zasebni podjetji). Oba skupaj upravljata več kot 23.000 trgovin (vse v Rusiji!), od tega večji delež odpade na Magnit, ki se je agresivno širil predvsem v zadnjih desetih letih in se bo po napovedih lokalnih analitikov v naslednjem obdobju moral osredotočiti na optimizacijo poslovanja ter ohranjanje dobičkonosnosti. Oba trgovca poslujeta stabilno in uspešno: bruto marže na nivoju med 24 in 27 odstotki (v korist Magnita), EBITDA-marže med 7 in 10 odstotki ter z lanskoletno občutno rastjo prihodkov. X5 ima tudi povsem vzdržen dolg – razmerje med neto finančnim dolgom (NFD) in EBITDA se je lansko leto znižalo na 1,8 (ob koncu leta 2015 je bilo 2,45). Za primerjavo – povprečna EBITDA-marža Mercatorja je v zadnjih 4 letih znašala 3,5 odstotka (lani zgolj 1,6) ob razmerju NFD/EBITDA 19,6 (konec leta 2016). Finančno sta torej oba trgovca vsekakor zmožna izpeljati morebitni prevzem trgovinske dejavnosti Agrokorja. Toda ali ju to sploh zanima? Vodilna ruska igralca odpreta povprečno po več kot tisoč novih trgovin na leto, kar je pogojeno z velikim neizkoriščenim potencialom ruskega maloprodajnega trga – s 192 m2 trgovskih površin na 1000 prebivalcev je namreč penetracija trgovin v Rusiji še vedno močno pod zahodnim povprečjem (za primerjavo: 453 m2 v Nemčiji, 453 v ZDA ter še več v Sloveniji, pri čemer se uvrščamo v evropski vrh). Z izjemo dveh krajših obdobij (2009/2010 in 2014) je ruski maloprodajni trg v porastu, dvoštevilčno rast bo najbrž v naslednjem obdobju nadomestila bolj umirjena, toda potenciala je še veliko (embargo na uvoz prehrambnih izdelkov zahodnih držav je povzročil disrupcijo na trgu zgolj za kratek čas, saj so medtem nišne pozicije prevzeli novi domači proizvajalci ter izvozniki iz tretjih držav). Ob vsem navedenem je povsem jasno, zakaj niti X5 niti Magnit nimata v sedanji strategiji zapisane širitve izven Rusije, ampak ravno obratno – ključni element nadaljnje rasti ostaja širitev na domačem trgu ob ohranjanju dobičkonosnosti poslovanja. Praksa tudi kaže, da bi v primeru širitve mednarodnega poslovanja ruski igralci v prvi vrsti gledali na trge, kjer imajo določeno konkurenčno prednost in znanje – recimo posamezne druge države nekdanje Sovjetske zveze z višjo kupno močjo –, in nikakor ne trge, na katerih nimajo prav nobenih prednosti in znanja. Drugič: interes ruskih bank Dobro, če torej ruski trgovci ne kažejo posebnega interesa za našo regijo, od kod interes bank? Ni treba hoditi preveč daleč (v teorije zarote): ponudba in povpraševanje sta se srečali ob pravem času na pravem mestu. V obdobju, ko se je v strategiji Sberbanke pojavila mednarodna ekspanzija tudi na zahodne trge, se je na strani Agrokorja pojavilo povpraševanje po obsežnih finančnih virih (tako za prevzeme kot tudi za namen refinanciranja kratkoročnih obveznosti), ki jih druge banke najbrž niso hotele prevzeti. Po prevzemu Volksbanke in vstopu na trg centralne in jugovzhodne Evrope leta 2012 je Sberbanka dve leti kasneje (2014) prvič odobrila kreditno linijo Agrokorju v višini 600 milijonov evrov; istega leta je slednji prevzel »najboljšega soseda«. Logično je, da za strategijo hitre ekspanzije na določenem trgu ni dovolj, da postopoma povečuješ tržni delež – potrebuješ eksponentno rast, ki običajno gre z roko v roku s povečanjem tveganj. In točno to se je zgodilo Sberbanki ter njenemu partnerstvu z Ivico Todorovićem. Še zdaleč to ni prvi in najbrž niti zadnji tovrstni primer. In tudi povsem jasno je, da bo Sberbanka, ki se je v zadnjih 10 letih dodobra modernizirala, uporabila vsa možna (pravna in politična) sredstva za to, da ji ne bo treba odpisati celotne milijarde evrov terjatev do Agrokorja. Nima pa banka nobenega interesa operativno nadzirati Agrokorja (ali Mercatorja) – pomenljivo izjavo v zvezi s tem je predsednik uprave Sberbanke H. Gref dal že spomladi: »Ne počutimo se dovolj močni za to, da bi upravljali največjega trgovca v Vzhodni Evropi. To je zadnje, kar bi si želeli.« Tretjič: interes ruske politike Odkar je ruski veleposlanik v Zagrebu februarja letos podal ostro izjavo v zvezi z Agrokorjem, je celotna zgodba začela pridobivati politično konotacijo. Na plan je prišla tema oboroževanja Hrvaške in Srbije (prve s pomočjo ZDA, druge s pomočjo Rusije) ter širših političnih odnosov med Hrvaško in Rusijo. Ti sicer niso na ravni »zavezniških«, saj je povsem jasno, na koga stavi Rusija z vidika povečanja svojega vpliva na Balkanu. Toda kljub temu; ali je v zgodbi s financiranjem Agrokorja ruska politika tista, ki »uporablja« Sberbanko za dosego (geo)političnih ciljev, ali je Sberbanka tista, ki poskuša tudi s političnimi sredstvi (v Rusiji temu rečejo »administrativni resurs«) doseči čim več svojih poslovnih ciljev? Stavim na drugo. Glede na to, da je razplet primera Agrokor še kako pomemben za Mercator in slovensko prehrambno industrijo, bi morali slovenski akterji upoštevati predvsem dvoje. Prvič, ni vse, kar prihaja iz Rusije, »stvar temnih sil Kremlja«. V ozadju zapleta so predvsem poslovni interesi največje ruske banke, ki pa (upoštevajoč obseg izpostavljenosti) seveda niso nepomembni tudi s širšega gospodarsko-političnega konteksta. Iz tega je tudi mogoče povleči zaključke o tem, kdo bi moral biti osrednji sogovornik na ruski strani v primeru pogovorov o prihodnosti Mercatorja. In drugič, v primeru, da ruskim bankam uspe pridobiti večinski delež trgovskega dela Agrokorja, je malo verjetno, da bi interes za to pokazal kateri od ruskih trgovcev. Ti imajo namreč bistveno več dela in priložnosti na domačem trgu. *V izvirniku objavljeno v časopisu Delo, 20. oktobra 2017, https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/agrokor-mercator-in-ruski-interesi.html