Naftna prihodnost oz. ali se lahko kaj naučimo od Norveške

Reading Time: 4 minutes

Ne zgodi se prav pogosto, da ima človek vse poletje zgolj za potovanje z družino. Ne v sklopu rednega dopusta, temveč potem, ko zapustiš eno službeno okolje in se odločaš, kaj (in kje) boš delal v prihodnje. V anglosaškem svetu temu rečejo »prekinitev kariere« (a career break), in to tudi pogosto prakticirajo. Pri nas bolj poredko, čeprav upam, da se bo tudi to sčasoma spremenilo. Kakorkoli, vprašanje »Kam gremo?« je obviselo v zraku zgolj za kratek čas, odgovor je dejansko bil že kar nekaj let nekje v podzavesti – Skandinavija z Norveško kot osrednjo destinacijo. In obvezno z avtodomom. V nadaljevanju nekaj prigod s te poti, ki smo jih sami sicer doživeli kot del popotovanja, čeprav nam zelo veliko povedo o razlikah v dojemanju skupnosti, prihodnosti in sveta pri nas in na Norveškem.

Javno dobro

Drugi dan na Norveškem smo se znašli v Stavangerju, neuradni naftni prestolnici. Zgolj z nekaj drobiža norveških kron (kdo pa še danes potrebuje fizični denar, kajne?) se odpravimo na javno kopališče v neposredni bližini mestnega kampa. Začuda nobena kreditna kartica ne »prime«, čeprav so pred nami domačini plačevali brez težav. Po nekaj poskusih ugotovimo, da ne bo šlo in da je najbližji bankomat okoli tri kilometre stran. Medtem ko v glavi kalkuliram, koliko kopalnega časa bomo izgubili za pot do bankomata in nazaj, mlada blagajničarka preseneti: »Kot kaže, je nekaj narobe s terminalom, izvolite naprej.« Brez posvetovanja z nadrejenim, telefonskih klicev ne vem komu in podobnega. Ne znam si razlagati drugače, kot da je tako ravnala zato, ker gre za javno kopališče, kjer naj bi bila infrastruktura karseda široko dostopna – kot kaže tudi v primerih, ko plačilne kartice odpovedo.

Kot otrok iz plavalne družine sem navajen, da imamo na vseh poteh s seboj kopalke, nikakor pa ne plavalnih kap – te pa so, kot kaže, na Norveškem obvezne. Tako se že drugič v nekaj minutah znajdem v zadregi pred blagajno in povprašam, kaj je s plavalnimi kapami – »ja, so obvezne« in »ja, lahko vam dve posodimo«. No, vsaj otroka sta lahko preizkusila norveško javno športno infrastrukturo tudi v praksi.

Črno zlato

Z dobrih 1,5 milijona soda dnevne proizvodnje sodi Norveška med 20 največjih svetovnih proizvajalcev surove nafte, v Evropi je druga po količini (za Rusijo). Od odkritja prvih nahajališč v sredini šestdesetih let 20. stoletja je surova nafta odločilno pripomogla k vsestranskemu gospodarskemu razvoju Norveške in njeni socialni blaginji. Zato je bil ogled muzeja naftne industrije v Stavangerju obvezno na seznamu. V podobnih muzejih po svetu, v katerih predstavljajo glavne gospodarske panoge te ali one države, so največkrat opevani zgodovinski uspehi in dosežki, kar služi tudi glorifikaciji nacionalnega tehnološkega napredka in/ali superiornosti. No, ne na Norveškem. Že na prvem razstavnem prostoru je predstavljen državni naftni sklad (največji tovrstni sklad na svetu), v katerega se že desetletja stekajo presežni »naftni dolarji« – s poudarkom na tem, ali bo država v prihodnje znala ta sklad ustrezno upravljati, da bodo imele korist tudi prihajajoče generacije. Mimogrede, naložbe sklada so na interaktivnih displejih prikazane zelo podrobno – od geografske razpršenosti do panog, v katere se vlagajo sredstva, in donosov, ki jih dosegajo. Že na blagajni so nam priporočili ogled filma – izkazalo se je, da gre za kratek igrani film z znanim norveškim igralcem Kristofferjem Jonerjem (to poletje je snemal tudi v Sloveniji) v glavni vlogi o tem, kako je naftna industrija vplivala na razcvet norveškega gospodarstva, a obenem imela kopico negativnih učinkov – ločene družine, velike tragedije na naftnih ploščadih, dvig cen življenjskih potrebščin in drugo. Vse to skozi oči glavnega junaka, ki se po več desetletjih pripravlja na vnovično snidenje z očetom, nekdanjim naftnim delavcem. Glavnega junaka, ki se okrog prevaža z električnim avtomobilom. Poučno in pomenljivo. Približno polovica redne razstave pa ni namenjena preteklim naftnim dosežkom, temveč govori o – brezogljični prihodnosti, ki naj bi jo Norveška pomagala aktivno (so)ustvarjati. O tem, kaj pomenijo obnovljivi viri energije, o tem, koliko ogljikovega dioksida na prebivalca ustvarijo razviti (zahodni) svet in razvijajoča se gospodarstva, ter o tem, kaj se lahko zgodi, če ne bomo ukrepali. Pozor – vse to še vedno v muzeju, ki naj bi v prvi vrsti opeval prav to industrijo, ki jo okoljevarstveniki vsega sveta najbolj sovražijo. Da ne bo pomote – v muzeju je tudi na pretek tehnoloških eksponatov, namenjenih otrokom vseh starosti. Večino teh se kajpada da praktično preizkusiti, kar zgolj povečuje otroško radoživost in zanimanje za stvarno resničnost.

Kampiranje

Na Norveškem (kot tudi na Švedskem) je dovoljeno tako imenovano divje kampiranje, torej prenočitev v šotoru, avtodomu ali prikolici na javnih površinah, seveda ob upoštevanju osnovnega bontona in nekaterih izjem. Ali slednje pomeni, da kampi ostajajo nezasedeni? Niti približno. Navade svetovnih nomadov vseh generacij so različne – nekaterim ustreza urejena okolica kampov z osnovno infrastrukturo in zagotovljeno varnostjo, drugim svoboda, ki jo ponuja neomejena in čudovita narava. Mi smo preizkusili oboje – in uživali predvsem v prenočevanju na neurejenih lokacijah v naravi. In se seveda ob tem spraševali, kakšni so razlogi, da je tak način potovanja v Sloveniji prepovedan – je to skrb za okolje (če da, ali Skandinavcem ni mar za okolje?) ali nemara strah pred izgubo nekaj turističnih taks? Če so skrb zgolj takse, je ta povsem odveč – multiplikativni učinek povečanega obiska bi ta izpad hitro pokril. Ampak ne glede na razlog je težava Slovenije (pre)počasnost in neodločnost ter seveda zbirokratiziranost. Stavim, da bi se našlo tisoč in več razlogov, zakaj je norveški pristop nemogoč … Namesto tega sicer žanjemo rezultate povečane turistične mednarodne promocije, ki se kaže v rasti števila prihodov in prenočitev, a obenem v visoki sezoni beremo o pomanjkanju infrastrukture (beri: prostih mest, ja, tudi v kampih) in posledično slabi volji tako turistov kot tudi domačinov. Da o ponesrečenem pozivu domačim obiskovalcem gorenjskega bisera niti ne govorimo. Živimo v državi, ki ima fantastične naravne danosti, odlično geostrateško lego ter izjemen tehnološki in človeški kapital. In v državi, kjer smo sami sebi največji sovražnik – namesto o prihodnosti mladih generacij se (vsaj politične) razprave gibljejo predvsem okrog preteklosti ali kvečjemu sedanjosti enega sloja prebivalstva, namesto učinkovitega upravljanja državnega premoženja se že 25 let lovimo s populističnim ustanavljanjem – združevanjem – odpravljanjem – vnovičnim ustanavljanjem paradržavnih skladov, namesto poenostavljanja življenja si izmišljamo vedno nove omejitve in ustanavljamo »bataljone« inšpektorjev ter sočasno z všečno razpravo o brezogljični družbi gradimo novo termoelektrarno na premog za 1,3 milijarde evrov. Bomo to kdaj spremenili? *V izvirniku objavljeno v časopisu Finance, september 2017, https://www.finance.si/8860027/Naftna-prihodnost-oziroma-ali-se-lahko-kaj-naucimo-od-Norveske

Sharing is caring!