Potem ko je Rusiji lani uspelo za las ubežati recesiji (izmerjena 0,6-odstotna rast BDP), bo letos končala v rdečih številkah, o tem skoraj ni dvomov. Toda razmere so po alarmantnih sporočilih ob koncu minulega leta, znižanju cen surove nafte in ruskega rublja precej manj dramatične, kot bi lahko sklepali ob instantnem spremljanju vsakodnevnih medijskih sporočil. Kje so razlogi za to, kaj nam povedo napovedi za letos in, predvsem, ali se lahko kaj naučimo iz primerjave zdajšnjih razmer z obdobjem 2008/2009?
Uvodoma nekaj uradnih podatkov in statistike. Vse napovedi rasti ruskega gospodarstva v tekočem letu se gibljejo v rdečem območju, nekje med dvo- in petodstotnim upadom BDP. Odvisno pač od tega, koga vprašate: po pričakovanjih so napovedi nekaterih ruskih uradnih institucij (med njimi je v ospredju ministrstvo za gospodarski razvoj) bolj optimistične (od nekajodstotnega letošnjega upada do gospodarske rasti že v letu 2016), medtem ko se ruske neodvisne ter mednarodne institucije nagibajo na bolj pesimistično-realistično stran in napovedujejo nadaljevanje recesije tudi v letu 2016.
Pričakovanja glede inflacije se gibljejo okrog 12 odstotkov na letni ravni, brezposelnost pa naj bi ostajala na razmeroma nizkih ravneh; občutneje naj bi se povečal delež prebivalstva, ki živi pod pragom revščine (z 10,8 odstotka leta 2013 na 14,2 odstotka v obdobju 2015-2016). Rubelj se je po »vlaku smrti« ob koncu minulega leta stabiliziral in se v primerjavi z evrom celo okrepil: od začetka leta je v primerjavi z evrsko valuto pridobil 10 odstotkov vrednosti, od najnižje vrednosti sredi decembra pa celo slabih 30 odstotkov.
Prva dva meseca tega leta (podatkov za marec še ni) sta precej pričakovano prinesla negativno dinamiko gibanja osrednjih makroekonomskih agregatov, vendar se ta umirja (ob 1,2-odstotnem upadu gospodarske aktivnosti januarja se je februarja ta kazalnik izboljšal na 0,6 odstotka) in nakazuje na »stabilizacijo« razmer. Ne glede na to so se prihodki prebivalstva v obdobju od januarja do februarja (v primerjavi z istim obdobjem lani) skrčili za dobrih devet odstotkov, kar je pričakovano povzročilo tudi več kot sedemodstotno zmanjšanje povpraševanja prebivalstva. In to je še kako pomembno ne zgolj z vidika iskanja virov prihodnje srednje- in dolgoročne gospodarske rasti, temveč tudi za stabilnost kremeljske politične elite; opozoriti namreč velja, da se je rusko prebivalstvo (še posebej to drži za nižji in srednji razred) v zadnjem desetletju dodobra navadilo na linearno rast osebnih dohodkov in socialnih transferjev. Tega je zdaj (najverjetneje vsaj srednjeročno) konec.
Če opisane razmere primerjamo z drugimi državami BRIKS ali nekaterimi hitro razvijajočimi se trgi, smo logično lahko pesimistični, saj Rusija že zadnjih nekaj let ne dosega niti približno takšnih rasti kot njeni globalni konkurenti. Vendar pa je tudi res, da je rusko gospodarstvo v zadnjem letu doživelo obsežen »zunanji šok«, kvalitativno povsem primerljiv z dogajanjem leta 2008/2009: drastičen, okrog 50-odstoten upad cen surove nafte kot najbolj pomembnega ruskega »izvoznega artikla«, povečanje geopolitičnih tveganj (rusko-ukrajinski konflikt), zahodne sankcije. Kot so zapisali pri ruskem finančnem tedniku Dengi, bi primerjava zdajšnjih gospodarskih razmer z boksom najbrž pripeljala do ugotovitve, da bi po vseh pričakovanjih tako močan udarec povzročil vsaj bližnje srečanje s tlemi ringa, če na kar nokavt. Toda to se (morda presenetljivo) ni zgodilo.
Razlogi? Celo analitiki Svetovne banke (SB) v zadnjem poročilu o Rusiji priznavajo, da sta »ruska vlada in centralna banka izvedli potrebne ukrepe za uspešno stabilizacijo razmer«, o čemer se v mainstreamovskih medijih ne piše pogosto. Zvezna vlada in centralna banka sta v prvi vrsti zagotovili zadostno likvidnost bančnega sektorja, ki se je zaradi sankcij znašel v še težjem položaju, saj je bil številnim bankam onemogočen dostop do zahodnih dolgoročnih virov financiranja. Prav tako vlada snuje obsežen protikrizni program, ki naj bi zagotavljal zadostno domače investicijsko povpraševanje, ohranitev delovnih mest in obsežne subvencije številnim gospodarskim sektorjem. Za odgovor o tem, ali bo to zadostovalo, da bodo srednjeročno povsem stabilizirali razmere, bo treba še počakati. Poleg tega so imele ruske protisankcije (prepoved uvoza hrane in živil iz številnih zahodnih držav) poleg političnih tudi makroekonomske učinke – ob upadu vrednosti rublja (ki seveda podraži uvoz) se trgovinska bilanca ni pomembneje poslabšala.
Primerjava med zdajšnjimi razmerami in dogajanjem pred petimi, šestimi leti kaže, da so vzroki stagnacije ruskega gospodarstva precej podobni, medtem ko posledice niso. Rusija še naprej ostaja usodno odvisna od globalnih cen energentov, na tem področju se ni kaj veliko spremenilo. A če je drastični padec globalnih surovinskih in drugih trgov takrat povzročil kar 7,8-odstotni upad BDP in 10-odstotno skrčenje industrijske proizvodnje (leta 2009), so danes posledice vsaj za zdaj blažje. To je mogoče pojasniti tako s tem, da zunanje povpraševanje (industrija, predelovalni sektor) še vedno obstaja oziroma se lahko v posameznih primerih zaradi nižje vrednosti rublja celo povečuje, kot tudi s tem, da je rusko gospodarstvo nekoliko močnejše kot takrat oziroma odpornejše proti nenadnim negativnim zunanjim šokom. Je pa tudi res, da so v prejšnjem ciklu krivuljo navzgor obrnile predvsem cene surove nafte, ki so se tako hitro, kot so upadle, v letu 2009 tudi pobrale na prejšnje ravni.
Ruske oblasti tako tudi niso imele »prisilnih zunanjih spodbud« za uvedbo širših strukturnih reform, ki jih je del ekonomsko-politične elite močno zagovarjal (med njimi denimo tudi takratni finančni minister Aleksej Kudrin). Medtem se zdaj vse napovedi gibljejo v smeri ohranjanja relativno nizkih cen surove nafte, čeprav so kakršnekoli že kratkoročne napovedi ob spremljanju aktualnih dogodkov na Bližnjem vhodu (zadnji primer je dogajanje v Jemnu) zelo nehvaležne.
Kakorkoli, ob spremljanju odločitev Kremlja je možno dobiti občutek, da je zavedanje o potrebi po občutnejših strukturnih reformah zdaj precej večje, kot je bilo še pred leti; tudi določene ekonomske ali finančne paradigme, ki so bile v ospredju v zadnjih letih – ena izmed teh je denimo poseganje centralne banke na valutni trg s ciljem vzdrževanja vrednosti rublja – so zdaj že zgodovina. Ne glede na to je namera občutno premalo, treba bo ukrepati. V zdajšnjih razmerah bi bilo mogoče tudi nekatere manj priljubljene ukrepe (denimo pokojninska in zdravstvena reforma, debirokratizacija) laže uvajati kot v obdobju debelih krav, ko so v državo pritekali naftni dolarji in poganjali številne druge družbene (pod)sisteme. Priložnost za razvoj domače predelovalne industrije seveda »ponujajo« tudi aktualne zahodne sankcije, vendar je pri tovrstnem javnem diskurzu treba ločiti zrnje od (piarovskih) plev: nobena resna predelovalna dejavnost ne more zrasti v nekaj letih, še posebej ne ob omejenem pritoku zunanjega financiranja in tujih tehnologij.
In za konec še zgodba, ki je zbudila veliko zanimanja tudi v zahodnih medijih in ki nazorno prikazuje zdajšnje dogajanje. Prejšnji mesec je ameriški GMnapovedal umik številnih modelov Opela in Chevroleta z ruskega trga ter zaprtje tovarn. Obrazložitev: stagnacija ruskega trga ne upravičuje nadaljnjih obsežnih vlaganj. Po občutni rasti trga (v letu 2013 se je Rusija prebila na drugo mesto na zemljevidu največjih evropskih avtomobilskih trgov) je ta pokleknil že ob koncu minulega leta ter se v prvih mesecih letos zmanjšal še za dodatnih 25 odstotkov. Toda pozor. Prvič, padce ima izključno segment cenejših modelov (kamor sodi tudi večina modelov obeh omenjenih proizvajalcev), medtem ko prodaja v višjih cenovnih segmentih (BMW, Audi…) skoraj ni zaznala nobenih sprememb. Drugič, v nasprotju z drugimi globalnimi avtomobilskimi proizvajalci (Ford, Volkswagen) za GM ruski trg nikoli ni bil strateški, zaradi česar je bil umik ob krčenju povpraševanja tudi precej logičen. Tretjič, povpraševanje v segmentu cenejših modelov se krči, vendar ne bo povsem izginilo. Kar samo pomeni, da bo tržne deleže GM postopoma prevzel kdo drug – kot kaže, predvsem oba osrednja korejska proizvajalca, ki zdaj še dodatno aktivirata trženje svoji modelov. In četrtič, potencial trga srednjeročno še vedno ostaja velik: delež avtomobilov na tisoč prebivalcev v Rusiji znaša 317 (leto 2014), medtem ko je v Nemčiji 579, Španiji 588 in Italiji 705. Veste, s čim so se ob umiku GM s trga ukvarjali v resnejših ruskih tiskanih edicijah? S tem, komu bo v času šibkejšega povpraševanja in valutnih tveganj uspelo povečati tržne deleže, kakšna so pričakovanja o rasti trga rabljenih avtomobilov in kako bodo v okrog 300 prodajnih salonih Opela in Chevroleta po vsej Rusiji po novem ohranjali poslovanje. Biznis je pač biznis.
Zgodba okrog GM na eni strani ter korejskih proizvajalcev na drugi je lahko tudi zgodba največjih slovenskih izvoznikov na ruskem trgu. Cikličnost je povsod … No, razen morda v Severni Koreji. Dejstvo je, da bo Rusija v prihajajočih letih morala najti nov model gospodarske rasti, ki bo dolgoročno vzdržen tudi ob morebitnih cenah surove nafte pod sto dolarji za sod. In prav tako je dejstvo, da so tista tuja podjetja, ki so v Rusiji vztrajala tudi ob zlomu finančnih trgov v letih 1998/1999, v času konjunkture za tem imela največ koristi. Bodisi na račun organske rasti trga bodisi na račun visokih marž, ki jih je trg dolgo časa omogočal. Med temi so bili tudi slovenski »blue chipi«. Bo tudi tokrat podobno?
*V izvirniku objavljeno v časopisu Finance, april 2015, https://www.finance.si/8820366/Kaj-se-lahko-naucimo-iz-ruske-krize-2008