Vizija. Cilji. Strategija. Ukrepanje. In to hitro.

Reading Time: 4 minutes

Ter odločno. Vsega naštetega nam v našem aktualnem slovenskem dogajanju močno primanjkuje. Je kriva politika ali je to zgolj priročen izgovor za vsesplošno družbeno (ne)odločanje in (ne)ukrepanje?

Strateško pozicioniranje (trikotnik vizija-cilji-strategija) je vsekakor nujen prvi pogoj za učinkovito odločanje in ukrepanje, zato omenjenega ne gre mešati med seboj. Toda ob opazovanju aktualnega dogajanja v Sloveniji se zdi, da sta bili bodisi ob formalnem obstoju strategij na papirju (na primer SIP – Slovenske industrijske politike) bodisi ob neobstoju oziroma izžetosti strategij (na primer Strategija zunanje politike RS) raven in kakovost odločanja in ukrepanja izjemno nizki. In da takšni ostajata še naprej.

Že zdavnaj je napočil čas, da se modus operandi spremeni, da se pogledajo nekatere najboljše prakse pokriznega upravljanja v Evropi in da se začne delovati po teh načelih.

Da ne bo pomote, govorim o tem, da se je v Sloveniji v zadnjih letih širša javnomnenjska percepcija o tem, da so spremembe in (strukturne) reforme nujne (davčno področje, trg dela, ukrepi za spodbujanje gospodarske rasti in podobno) le utrdila (ali pa se motim?), vendar se kljub temu bilanca sprejetih in izpeljanih(!) ukrepov, ki bi/so imeli občuten vpliv na družbo kot celoto, zdi izjemno skopa. Menjave vlad gor ali dol.

Pred šestimi meseci sem se po več kot štiriletnemu delu v tujini vrnil v Slovenijo. V teh mesecih sem skozi prevladujoče javnomedijske razprave (izjeme ne štejejo, saj se ravno zato tako imenujejo) lahko kot daleč najbolj poudarjene teme opazoval volitve v evropski parlament, državnozborske volitve, neskončne razprave o pravnem statusu predsednika največje opozicijske stranke ter o vseh možnih notranjih peripetijah, mnenjih in odzivih na izbor slovenskega kandidata/slovenske kandidatke za položaj evropskega komisarja. A ja, pa še lokalne volitve seveda, v reci piši 212(!) občinah. Ste kje vmes v omenjenem obdobju zasledili resne vsebinske razprave o nujnosti določitve jasnih prioritet, ciljev in strategij gospodarske politike? Pa ne govorim o pro forma obstoju uradniških dokumentov, ki – kot je pred kratkim zapisala Simona Toplak (Finance, 16. oktobra 2014) – spominjajo bolj na »šamanski vodnik do višjih zavesti« kot pa na jasno vizijo ter konkretne ukrepe/politike ter odločno ukrepanje? Jaz ne.

Drugače bi namreč poleg samega obstoja že omenjene industrijske strategije resno razpravljali o tem, kako industriji (kot tudi celotnemu gospodarstvu) zagotoviti konkurenčno poslovno okolje in ustrezno infrastrukturo (saga o drugem tiru, nove avtocestne povezave). Oziroma kako je mogoče, da navkljub občutnemu upadu prodajnih cen električne energije na trgih v zadnjih letih industrija v Sloveniji zaradi posrednega obdavčevanja (prispevki in dajatve) plačuje več, kot je pred krizo (glej Finance, 15. oktobra 2014). Ali kako od visoko/lepo zvenečih besed o tem, da je »turizem konkurenčna prednost Slovenije« preiti h konkretnim ukrepom, ki bi tej gospodarski panogi omogočili občutnejše povečanje promocije na tujih trgih, ki ga nedvomno potrebuje. Ter seveda ne nazadnje o tem, katere ukrepe (na nacionalni ali lokalni ravni) je treba sprejeti za to, da bi privabili nove tuje investitorje, ki bi lahko pomembneje pripomogli k povečanju gospodarske aktivnosti. Teh razprav, jasnih vizij, strategij in napovedi ukrepanja žal ni bilo.

Lahko se najdejo posamezniki, ki bodo temu seveda oporekali in trdili, da relativno posplošene predvolilne izjave in zapisane programske usmeritve o dvigu gospodarske rasti, izboljšanju konkurenčnosti ter vlaganjih v infrastrukturo pomenijo zadostno podlago za nadaljnje (že povolilno) delovanje in ukrepanje. Za te bi želel parafrazirati izjavo Jurija Sidorovicha iz Deloitta, ki je pred meseci na vprašanje o tem (povzemam), katere strukturne reforme bi Slovenija morala sprejeti, sprva retorično odgovoril z »odvisno, kakšen je vaš cilj«. Na »pojasnilo« novinarja, da je zadnje »recimo živeti bolje«, pa odgovoril, da »to ni cilj, temveč želja«.

In tako se zdi, da se je v javni razpravi utrdila omenjena želja po »živeti bolje«, samo da ni sprejeta kot taka, temveč kot dejanski cilj. V paketu z vizijo in strategijo. To pa je približno tako, kot da bi veliko proizvodno podjetje za svojo strategijo srednjeročnega razvoja opredelilo »proizvodnjo izdelkov«. Česa takega v uspešnih (že srednjih, kaj šele velikih) podjetjih seveda ne boste našli. Od tod tudi izvira nadaljnje (ne)odločanje in (ne)ukrepanje, saj je strateška »želja« občutno premalo za to, da bi nam omogočala uspešno, ciljno usmerjeno in odločno sprejemanje odločitev in upravljanje.

Tako je najbrž že zdavnaj napočil čas, da se modus operandi spremeni, da se pogledajo nekatere najboljše prakse pokriznega upravljanja v Evropi in da se začne delovati po teh načelih. Ti pa v prvi vrsti zahtevajo jasno opredelitev ne zgolj širših prioritet, temveč tudi povsem konkretnih ukrepov ter v končni fazi tudi samo uveljavitev. In to hitro.

V nasprotnem primeru se zdi, da se bo zdajšnje stanje »čakajoč Godota« še nadaljevalo, medtem pa se bodo nadaljevali tudi številni stečaji (pre)zadolženih podjetij, število delovnih mest in socialna ogroženost prebivalstva pa ostajala na kriznih ravneh. Ali povedano drugače: ko sem se pred več kot letom in pol s predsednikom uprave ene izmed večjih slovenskih gospodarskih družb pogovarjal o gospodarskih razmerah v Sloveniji, je omenil, da se bo po njegovem krivulja kmalu obrnila navzgor, saj se nekaj preprosto mora spremeniti. Na to sem mu takrat odgovoril s tem, da lahko neukrepanje pripelje tudi do stanja, ko misliš, da si že na dnu, dokler ne potrkajo od spodaj.

Za sklep pa še ena prigoda, za katero mislim, da nadvse nazorno povzema poanto zapisanega. Pred leti sem imel v Moskvi izjemno priložnost za pogovor z direktorjem enega izmed uspešnejših slovenskih podjetij na ruskem trgu, ki tam trži posamezne prehrambne izdelke. Povsem mimogrede mi je omenil, da bo zgolj za vstop enega izdelka na police večjega trgovca v naslednjem letu namenil nekaj deset tisoč evrov. Pač stroški trženja, katerega namen je postopno vzpostavljanje prepoznavnosti blagovne znamke in izdelka na zelo obetavnem ruskem trgu. Praktično v istem obdobju sem prvič (od takrat pa še štirikrat zapored) predstavljal Slovenijo kot turistično destinacijo na osrednjem ruskem turističnem sejmu MITT. In ob tem prišel do ugotovitve, da za namen promocije Slovenije kot perspektivne turistične destinacije na ruskem in ukrajinskem trgu naša država na leto nameni nekaj več kot 200 tisoč evrov (program dela STO za leto 2011), večji del katerih se porabi ravno za nekajdnevno sejemsko promocijo. Za preostale trženjske in promocijske aktivnosti skozi vsa leta je bilo namenjenih razmeroma malo sredstev, približno taistih nekaj deset tisoč evrov. In to ob upoštevanju, da sta ta dva trga v zadnjih letih zavzela izjemno pomembno mesto v sestavi prenočitev vseh tujih gostov v Sloveniji ter da so gosti s teh trgov v povprečju ostajali (in še ostajajo) bistveno dlje kot drugi in prav tako več zapravili. Primerjava med obsegom sredstev, namenjenih promociji celotnega slovenskega turizma na eni strani in enemu živilskemu izdelku (v eni trgovski verigi) na drugi, se je logično ponudila sama od sebe.

To primerjavo sem v pogovorih v naslednjih letih večkrat navajal, saj sta me zanimala odziv ter napoved/predlog ukrepov za aktivnejšo in bolj ciljno usmerjeno promocijo na omenjenih trgih. Ukrepanje? Odgovor najbrž že poznate.

*V izvirniku objavljeno v časopisu Finance, oktober 2014, https://www.finance.si/8812016/Vizija-Cilji-Strategija-Ukrepanje-In-to-hitro

Sharing is caring!