Evropska energetska varnost – med fikcijo in realnostjo

Reading Time: 5 minutes

V okoliščinah ukrajinske krize ter zaostrovanja odnosov med EU in Rusijo so se v zadnjih mesecih znova razplamtele politične in javne razprave, članki in prispevki o evropski energetski varnosti oziroma predvsem o njeni »ranljivosti« zaradi prevelike odvisnosti od dobav fosilnih energentov iz Rusije. Na žalost so med temi prevladovali precej parcialne razprave in zapisi, ki so v ospredje postavljali povsem ideološki pogled na omenjeno vprašanje in naslavljali potrebo (zahtevo?) po zmanjšanju dobav fosilnih energentov iz Rusije. Poudarek je na kratkoročno in za vsako ceno. Koliko je v tem fikcije in koliko realnosti? In kam lahko pripelje nadaljnja politizacija energetskih odnosov?

Odgovor na vprašanje, ali lahko EU že kratkoročno občutno zmanjša ali celo povsem ustavi uvoz fosilnih energentov iz Rusije, je negativen. Morebitni drugačni pogledi so seveda možni, vendar zgolj na ravni političnih razprav in fikcije. Nič več kot to.

Prvič, Rusija je daleč največji posamični dobavitelj energentov EU, pri čemer delež uvoza zemeljskega plina in surove nafte (kot dveh glavnih fosilnih energentov) v zadnjem desetletju presega 30 odstotkov skupnega uvoza EU. Gre za izjemno velike obsege, ki pri zemeljskem plinu presegajo 130, 140 milijard kubičnih metrov na leto (za primerjavo – skupna poraba se v Sloveniji v zadnjih letih giblje okrog 0,8 milijarde kubičnih metrov). Prav v obsegih je tudi »catch« – EU v svoji neposredni bližini preprosto nima drugih ponudnikov, ki bi lahko nadomestili tako obsežen uvoz iz Rusije. Že dolgoročno (obdobje od 10 do 20 let in več) bi to bilo močno vprašljivo, kaj šele kratkoročno. Ni naključno, da je bila prav omenjena geografska bližina ponudbe na eni strani in povpraševanja na drugi glavni motiv gradnje energetske infrastrukture (plinovodi in naftovodi) med Rusijo in zahodno Evropo še globoko v času hladne vojne. Interes je obojestranski, delujejo načela vzajemne soodvisnosti.

V primeru dobav zemeljskega plina, ki so de facto najbolj spolitizirane, smo napovedi obsežne razpršitve dobav in zmanjšanje obsega uvoza iz Rusije na načelni ravni slišali že leta 2006 in še posebej po letu 2009. Če ste že pozabili, je bil vmes politično močno izpostavljen Nabucco oziroma tako imenovani Južni plinski koridor. Bilanca doseženega: dobave zemeljskega plina iz Rusije se niso zmanjšale, nekatere države (regije) so uvoz še povečale, Nemčija je po nesreči v Fukušimi začela ugašati svoj jedrski program. Tako je minilo že skoraj osem let. Edini večji projekt, ki bo v okviru vzpostavitve Južnega plinskega koridorja – kot kaže – uresničen, bo plinovod TAP (Trans Adriatic Pipeline). Ta naj bi do leta 2020 v Evropo pripeljal okrog 10 milijard kubičnih metrov novega plina iz druge faze azerbajdžanskega projekta Shah Deniz. Pa še ena nazorna primerjava: ob začetku ukrajinske krize je norveški minister za nafto in energetiko napovedi o možnosti povečanja uvoza fosilnih energentov iz Norveške komentiral z besedami, da bi njegova država ob optimizaciji proizvodnje in novih naložbah morebiti lahko proizvodnjo zemeljskega plina do leta 2020 povečala do 10 odstotkov. V absolutnih številkah bi to pomenilo okrog 10 milijard kubičnih metrov plina na leto. Na omenjene številke pa ne smemo gledati zgolj skozi prizmo zdajšnje porabe, temveč tudi pričakovane rasti povpraševanja po zemeljskem plinu v Evropi do leta 2020, 2030.

Drugič, v okviru razprav o evropski energetski varnosti lahko pogosto zasledite tudi omembo vzpostavljanja povezovalnih plinovodov oziroma tako imenovanih interkonektorjev. Ti so dejansko izjemnega pomena, saj odpravljajo obstoj sivih lis ali regijskih območij, ki so z energetsko infrastrukturo med seboj premalo učinkovito povezana ali so v celoti odvisna od dobav zgolj iz ene smeri. Ne smemo namreč pozabiti, da so države zahodne Evrope tudi v času plinskih kriz 2006 in 2009 povečini motnje in prekinitve dobav čutile precej manj, kot države srednje in jugovzhodne (JV) Evrope. V absolutnih številkah je bilo zemeljskega plina v zahodni Evropi tudi v času plinskih kriz dovolj (izraba skladiščenih zmogljivosti, povečan uvoz iz tretjih držav), težava je bila v tem, da preprosto ni bilo povezav, po katerih bi lahko tudi države srednje in JV Evrope dobile potrebne količine plina. Toda vidika učinkovitega delovanja notranjega trga, ki je glavni motiv za vzpostavitev interkonektorjev, ne gre zamenjevati z vidikom razpršitve uvoza oziroma kratkoročnim iskanjem alternativnega dobavitelja fosilnih energentov. Prav zaradi dejavnika obsega dobav, omenjenega prej, sta to dva precej različna cilja – v določenih primerih sicer deloma komplementarna, vendar v svoji esenci vendarle različna.

Tretjič, zelo priljubljena in aktualna tema o izvozu ameriškega utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) v Evropo. Revolucija pridobivanja fosilnih energentov iz tako imenovanih nekonvencionalnih virov (denimo zemeljskega plina iz skrilavca oziroma shale gas) je dejansko močno obrnila razmerje sil v mednarodnih energetskih tokovih, ZDA zasidrala na prvo mesto med proizvajalci zemeljskega plina ter prek nizkih proizvodnih cen zemeljskega plina omogočila renesanso ameriške industrije ter posledično pomembneje pripomogla k obuditvi gospodarske rasti čez lužo. Gazprom je kot največji ruski proizvajalec zemeljskega plina povsem prespal to revolucijo, v katero dolgo ni verjel. Vse to povsem drži. Toda ne gre za to. Gre za to, ali lahko omenjeni ameriški plin v Evropi nadomesti ruskega. Skoraj nemogoče. Politični zagovorniki te »rešitve« sicer v ospredje postavljajo tako velike možne obsege dobav ameriškega UZP kot tudi trenutne nizke cene tega energenta (okrog štiri dolarje za milijon Btu ali od 100 do 120 dolarjev za tisoč kubičnih metrov plina) na ameriškem trgu. Toda tovrstna logika je močno poenostavljena – trenutnih nizkih cen nikakor ne gre primerjati s hipotetično ceno istega plina na evropskem trgu. Kot prvo bi obsežnejši (več deset milijard kubičnih metrov na leto) izvoz ameriškega zemeljskega plina povsem podrl zdajšnje nizke cene plina na notranjem trgu (ZDA) in s tem uničil številne primerjalne prednosti za ameriško industrijo. Prav to je tudi razlog, da je ameriška administracija, ki nadzoruje zmožnosti izvoza fosilnih energentov iz ZDA, po začetnem entuziazmu umirila retoriko. Prav tako bi bilo treba ta plin sprva sploh pripeljati v Evropo, kar pa stroškovno ni zanemarljivo. Tako naj bi po zdajšnjih izračunih cena tovrstnega plina po dodatnih stroških skladiščenja, utekočinjenja, transporta, uplinjevanja že zdaj (na ravni nizkih vstopnih cen) v Evropi dosegla vsaj od 13 do 15 dolarjev za milijon Btu, torej nekje v razponu od 350 do 400 dolarjev za tisoč kubičnih metrov. To pa so cene, po katerih številne države EU zdaj odkupujejo plin po dolgoročnih pogodbah iz Rusije. In to so zgolj hipotetične ocene oziroma izračuni, temelječi na zdajšnjih nizkih cenah na ameriškem trgu. In ko bi se te zaradi zmanjšane ponudbe na domačem trgu zvišale? In to občutno?

In ne nazadnje, kje je v tej razpravi vprašanje cene oziroma kdo bo na koncu plačal račun? Kje je interes odjemalcev (gospodinjstva in gospodarski porabniki) ali evropskih davkoplačevalcev – jih je kdo kaj vprašal? Najbrž ne. Vsaj za večino evropskih odjemalcev je mogoče mirno oceniti, da jim je povsem vseeno, od kod bodo molekule naravnega zemeljskega plina prišle, dokler bodo dobave v skladu z zahtevanimi obsegi v določenem terminskem obdobju in po sprejemljivi ceni.

Evropska (energetska) politika bi tako morala precej več energije in časa nameniti vprašanjem učinkovitega delovanja notranjega trga (področje interkonektorjev brez dvoma sodi v ta sklop) ter pri točki diverzifikacije dobav upoštevati tako tržne mehanizme kot tudi realnosti dosega predpostavk o kratkoročnih akrobacijah glede zamenjav glavnih dobaviteljev stari celini. Barva plamena se namreč zaradi tega ne bo čisto nič razlikovala in za 99,9 odstotka porabnikov tudi ne bo imela prav nobenega ideološkega predznaka.

*V izvirniku objavljeno v časopisu Finance, oktober 2014,
https://www.finance.si/8810502/Evropska-energetska-varnost-med-fikcijo-in-realnostjo

Sharing is caring!