Prerazporeditev moči v ruskem energetskem sektorju

Reading Time: 8 minutes

»Rusija je največja izvoznica surove nafte, zemeljskega plina, urana in premoga v EU. Podobno je EU največja trgovinska partnerica Ruske federacije. Na podlagi te vzajemne soodvisnosti in skupnih interesov v energetskem sektorju sta EU in Rusija vzpostavili tesno energetsko sodelovanje …«. Tako se na spletnih straneh evropske komisije začne uvod k razdelku o energetskem dialogu, ki sta ga EU in Rusija vzpostavili leta 2000.

Kljub temu da je ob omembi »vzajemne soodvisnosti« treba izpostaviti pomembno razlikovanje med tako imenovanimi starimi (EU 15) in novimi (EU 12) državami članicami (slednje so namreč bistveno bolj energetsko odvisne od Rusije, kar se je med drugim pokazalo skozi posledice cikličnih tranzitnih energetskih kriz v obdobju 2006–2009), ostaja dejstvo, da bo Rusija – ne glede na morebitne spremembe v srednjeročni energetski bilanci ter strukturi zunanjega povpraševanja EU – naslednja desetletja še naprej ostajala daleč najpomembnejša dobaviteljica energetskih virov »starega sveta«. Zato je toliko bolj zanimivo, da večina znanstvenih in strokovnih razprav v EU (Slovenija ni izvzeta), ki (ne)posredno posegajo na področje ruske energetske diplomacije in zunanje energetske politike, ne posveča pozornosti področju razvoja ruskega notranjega energetskega trga in osrednjim tendencam znotraj njega. Če se področje le omenja, je diskurz omejen na dojemanje ruskih energetskih sektorjev (npr. plinskega in naftnega) kot homogenih enot, ki so neposredno podvržene diktatu politike oziroma Kremlja.

Tovrstno omejeno dojemanje je treba preseči, saj se razvoj notranjega energetskega trga neposredno odraža na prioritetah ruske zunanje energetske politike in energetske diplomacije. Ključ do razumevanja bistvenih zunanjeenergetskih prioritet Rusije je prav v dinamiki razvoja notranjega trga, ki je občasno celo protislovna in sama po sebi dokazuje, da je ruski energetski sektor daleč od »homogene« celote. V tem kontekstu prispevek izpostavlja ozadja in osrednje tendence razvoja ruskega plinskega in naftnega trga, saj to ni pomembno zgolj z vidika razumevanja razdelitve virov ekonomske in politične moči znotraj Rusije, temveč je tudi zelo aktualno v kontekstu energetskega sodelovanja med EU in Rusijo in konec koncev tudi za delovanje Slovenije v multilateralnem in bilateralnem kontekstu (dvostranski energetski odnosi z RF).

Ruski plinski trg je trenutno nedvomno na pragu novih prelomnic.

Kar je dobro za Novatek, je dobro za Rusijo

Navajeni smo, da se v kontekstu ruskega plinskega trga omenja in izpostavlja zgolj plinski monopolist Gazprom. Čeprav je slednje lahko delno upravičeno s tem, da je ravno Gazprom polnil novinarske strani ob plinskih krizah z Ukrajino in nato zgradil Severni tok, zdaj pa še aktivno lobira za Južni tok, je po drugi strani treba izpostaviti, da izjemno dominantna vloga Gazproma na domačen trgu ni več tako samoumevna, kot je morebiti bila pred nekaj leti. Gazpromov delež v proizvodnji zemeljskega plina je namreč leta 2012 upadel na rekordno nizkih 73 odstotkov, ob tem, da je še pred nekaj več kot petimi leti znašal okrog 90 odstotkov. Na ruskem trgu zemeljskega plina se v zadnjih letih vedno bolj aktivno pojavljajo novi igralci, ki postopno izrinjajo Gazprom z domačega trga povpraševanja po zemeljskem plinu.

Tako bi lahko kmalu prišli v situacijo, ko se bo delež tako imenovanih neodvisnih proizvajalcev plina pri prodaji na domačem, ruskem trgu približal 50 odstotkom. Samo vprašanje časa je, kdaj se bodo podobne tendence prenesle tudi na področje izvoza – kar bo pomenilo (vsaj delno) izgubo izvoznega monopola Gazproma in neposreden dostop največjih ruskih neodvisnih proizvajalcev na svetovne trge. Med osrednjimi akterji omenjenih sprememb izstopa zasebni Novatek, ki je zgolj v nekaj letih prek dostopa do vplivnih socialnih omrežij osrednjega lastnika podjetja Genadija Timčenka (ta naj bi bil tesni osebni prijatelj predsednika Putina) in agresivnih prevzemov postal drugi največji ruski proizvajalec zemeljskega plina z letnimi proizvodnimi obsegi 51 milijard m3 plina (kar, za primerjavo, presega letno porabo zemeljskega plina Francije). Zato ne preseneča, da je, ko sem pred tedni dobrega poznavalca razmer v ruskem energetskem sektorju povprašal, kako verjetne so vladne napovedi o postopni liberalizaciji izvoznega trga utekočinjenega zemeljskega plina [UZP, angl. LNG – liquefied natural gas], ki je trenutno prav tako podvržen monopolu Gazproma, ta odgovoril s parafraziranjem znane ameriške sintagme: »Kar je dobro za Novatek, je dobro za Rusijo.«

Ruski plinski trg je trenutno nedvomno na pragu novih prelomnic. Te ne bodo samo zaznamovale razvoja domačega ruskega trga, ki se v zadnjih letih očitno pomika v smer tržne liberalizacije, temveč (predvsem v dolgoročni perspektivi) tudi mednarodne (evropske) energetske odnose na področju zemeljskega plina. Pri tem ne gre toliko za dejstvo, da je Gazprom povsem »zaspal« pri vprašanju pridobivanja plina iz skrilavcev oziroma iz drugih tako imenovanih nekonvencionalnih virov v ZDA ter morebitnih posledic za evropski trg z zemeljskim plinom, temveč za vprašanje razvojnega potenciala raziskovanja in izkoriščanja novih nahajališč zemeljskega plina, vloge neodvisnih igralcev v tem procesu in dostopa »novega« zemeljskega plina na tuje trge. Lobistični pritiski Novateka in drugih proizvajalcev (med njimi izstopajo ruska vertikalno integrirana naftna podjetja) so namreč povezani zlasti z razvojem perspektivnih novih plinskih nahajališč (npr. na polotoku Jamal), ki pa so lahko ekonomsko vzdržni zgolj v primeru preusmeritve proizvodnih obsegov na zunanje trge (povečini v obliki utekočinjenega zemeljskega plina), kar seveda zahteva demonopolizacijo trenutnega Gazpromovega položaja.

Prvi koraki so že narejeni: Novatek je dobil dovoljenje ruske zvezne vlade za izvoz utekočinjenega zemeljskega plina iz projekta Jamal-LNG, vendar pod pogojem, da kot tehnični operater pri poslu nastopa Gazprom. Zdaj gre Novatek z naftnim velikanom Rosneft še naprej: zahteva popolno liberalizacijo izvoza utekočinjenega zemeljskega plina, saj drugače ruska podjetja ne bodo mogla skleniti neposrednih dolgoročnih prodajnih pogodb, vezanih na nove projekte LNG … Neuradno naj bi vladni predlog o tem že ležal na mizi predsednika Putina. Obenem ni izključeno, da bi lahko bila postopna demonopolizacija Gazproma uporabljena tudi kot argument Rusije proti evropski komisiji pri vprašanju dodelitve posameznih izjem iz tretjega energetskega svežnja, kar je eden osrednjih kamnov spotike na poti realizacije projekta Južni tok.

Gazprom se je tako znašel v razmerah, ko se poleg zunanjih pritiskov (zahteve evropskih odjemalcev za znižanje cene zemeljskega plina, dobavljenega po dolgoročnih pogodbah) aktivno povečujejo tudi notranji pritiski s strani drugih vplivnih akterjev in posameznih vplivnih skupin znotraj zvezne vlade. Slednji se bodo le stopnjevali. Ob upoštevanju obstoječe tendence zmanjševanja konkurenčnosti Gazpromovega plina na evropskem trgu v zadnjih nekaj letih (8,1-odstotni padec izvoza na evropske trge leta 2012 ob tem, da se je skupno povpraševanje po zemeljskem trgu v regiji zmanjšalo zgolj za dva odstotka) bodo omenjene spremembe od vodstva Gazproma zahtevale modifikacijo aktualnih strategij (med drugim področja optimizacije operativnih stroškov) in bistveno večjo fleksibilnost izvozne politike.

»Feliks« Rosneft

Medtem na naftnem trgu prevladujejo nasprotne tendence. Od razpada Sovjetske zveze je namreč (če se omejimo zgolj na sektor proizvodnje, uspstream) deloval pri pomembni vlogi zasebnih naftnih vertikalno integriranih podjetij, katerih delež se je v letni proizvodnji črnega zlata gibal med 60 in 80 odstotki. Izpostaviti velja, da so znotraj zasebnih naftnih podjetij igrale pomembno vlogo vodilne mednarodne multinacionalke – kot na primer BP skozi polovični delež v TNK-BP ter ConocoPhillips prek 20-odstotnega lastniškega deleža v Lukoilu. Omenjena dejstva so bila v številnih analizah zunanjeenergetskih aktivnosti Rusije na področju naftnega sektorja največkrat »spregledana«, čeprav so pomembno vplivala na cilje energetske diplomacije v zadnjem desetletju. Prevladovanje zasebnih ruskih naftnih podjetij je bilo močno načeto v obdobju 2004–2006, ko so potekali administrativni in sodni postopki proti Jukosu, ter se je končalo letos, ko je državni Rosneft (v procesu razpada Jukosa je prevzel večino njegovih največjih proizvodnih podjetij) za 55 milijard dolarjev prevzel TNK-BP. Proces, ki se je začel pred devetimi leti, se je tako končal. Konsolidacija naftnega sektorja je uspela: država je ponovno prevzela nadzor nad večjim delom naftnega sektorja. Kaj to pomeni za ruski naftni trg in Rosneft?

Enoznačnega odgovora ni, čeprav je na prvi pogled slika povsem čista in navdušujoča: Rusiji je uspelo oblikovati največjo javno naftno podjetje na svetu (za razliko od povsem državnih – saudskega Saudi Aramco ali venezuelskega PDVSA – namreč del delnic Rosnefta kotira v prosti prodaji na svetovnih borzah), ki bo s proizvodnjo več kot štiri milijone sodov dnevno predstavljalo kar 40 odstotkov proizvedene surove nafte v Rusiji oziroma 5 odstotkov svetovne proizvodnje. Ob tem naj bi Rosneft močno pridobil na mednarodnem ugledu, saj je britanski BP v sklopu sklenitve posla prodaje svojega deleža v TNK-BP poleg 12,5-milijardne (dolarske) kupnine pridobil še skoraj 20-odstotni lastniški delež v ruskem gigantu. To naj bi Rosneftu omogočalo hitrejši prodor na tuje trge, večjo likvidnost ter stabilno tržno kapitalizacijo, kot tudi dostop do najnaprednejših tehnologij raziskovanja in proizvodnje surove nafte (vključno z globokovodnim vrtanjem, ki naj bi postalo aktualno pri razvoju arktičnih projektov).

In temna plat? To je mogoče razdeliti na dva sklopa: posledice za razvoj Rosnefta na eni strani ter za širši ruski naftni trg na drugi. V sklopu prvega je treba izpostaviti dejstvo, da je Rosneft s prevzemom TNK-BP občutno povečal svoje dolgove, saj se je za potrebe prevzema dodatno zadolžil za 40 milijard dolarjev (ob lanskih prihodkih v višini nekaj več kot 100 milijard dolarjev), kar bo srednjeročno pomenilo preusmerjanje občutnih finančnih tokov v poplačilo finančnih obveznosti. Slednje lahko ogrozi nadaljnjo realizacijo ambicioznih investicijskih načrtov, povezanih z mednarodnimi projekti (npr. s pridobivanjem tako imenovane težke nafte v Venezueli) kot tudi z novimi projekti v Rusiji (predvsem z razvojem nahajališč na Arktiki). Zato ni presenetljivo, da vodstvo Rosnefta od ruske zvezne vlade vedno bolj agresivno zahteva dodelitev novih davčnih olajšav za razvoj perspektivnih projektov v Rusiji. Vprašanje pa je, ali aktualne gospodarske razmere in ruski javnofinančni sistem to še omogočajo – zvezni proračun je namreč za letos uravnotežen pri povprečni letni ceni surove nafte znamke Urals v višini 97 dolarjev na sod. Ravno tej meji se v zadnjem obdobju nevarno približujejo svetovne cene surove nafte, kar ruski vladi vedno bolj zmanjšuje manevrski prostor.

Ob posledicah prevzema za razvoj ruskega naftnega trga je mogoče poudariti, da bo slednji nedvomno negativno vplival na konkurenco na notranjem trgu, in to ne samo z vidika dostopa do proizvodnih obsegov (do zdaj je pet največjih ruskih naftnih družb nadzorovalo okrog 80 odstotkov proizvodnje), temveč predvsem z vidika delovanja regijskih trgov distribucije in maloprodaje, ki bodo v številnih primerih podvrženi monopolu Rosnefta. Čeprav se ob vzponu Rosnefta v številnih zahodnih medijih na veliko špekulira o osebnih interesih predsednika Putina, ki niso objektivno dokazani, je dejanski zmagovalec tega procesa Igor Sečin. Še pred leti medijsko relativno slabo poznan je bil namreč izvrševalec v primeru Jukosa (takrat je zasedal položaj namestnika vodje predsedniške administracije) in osrednji kreator najnovejšega prevzema Rosnefta (na položaju predsednika uprave). Posel bo namreč šel v zgodovino ne samo kot do zdaj največji naftni prevzem v sodobni Rusiji, temveč tudi kot eden najobsežnejših v svetovni naftni zgodovini. Zato ne preseneča, da je revija Time pred kratkim Sečina uvrstila na seznam 100 najvplivnejših svetovnih osebnosti.

Interni boj za dostop do Arktike

Aktualne procese postopnega preoblikovanja ruskega naftnega in plinskega sektorja in s tem seveda boj za največji del ruskega gospodarskega kolača (ne gre namreč pozabiti, da naftno-plinski sektor še vedno predstavlja več kot 30 odstotkov ruskega BDP, okrog 70 odstotkov izvoza ter 50-odstotni vir prihodkov zveznega proračuna) je mogoče ponazoriti z internim bojem za dostop do novih nahajališč na Arktiki. Regija je nedvomno izjemno energetsko bogata – ocene zalog se gibljejo okrog 200 do 400 milijard sodov surove nafte ter med 40 in 50 bilijoni m3 zemeljskega plina. Na večji del teh računa ravno Rusija, ki ima izmed vseh arktičnih držav najdaljšo ekonomsko cono, vendar jo želi še razširiti – v ta sklop med drugim sodijo ruska diplomatska prizadevanja, da bi dokazali, da je hrbet Lomonosova dejansko podaljšek ruske (sibirske) kontinentalne plošče.

Ob tem je zanimivo spremljati ruske vladne načrte glede energetskega raziskovanja območja in razdelitve nahajališč med ruskimi energetskimi multinacionalkami. Kot prva je namreč zvezna vlada pred leti sprejela odločitev o tem, da lahko nahajališča na Arktiki raziskujejo samo podjetja z večinskim državnim lastništvom in izkušnjami z globokovodnim pridobivanjem fosilnih energentov. S to potezo so takoj odpadla nekatera tehnološko najnaprednejša ruska naftna podjetja (med njimi recimo Lukoil), medtem ko sta na polju ostala samo dva igralca – že večkrat izpostavljena Gazprom in Rosneft. Oba sta do letošnje pomladi delovala bolj ali manj pogajalsko usklajeno in lobirala proti morebitnim poskusom vstopa drugih ruskih energetskih podjetij v arktične projekte (Lukoil, Novatek ipd.), a se je pred kratkim zgodil preobrat; vodstvo Rosnefta je naenkrat od vlade zahtevalo, naj se osem blokov nahajališč, predhodno dodeljenih Gazpromu, temu odvzame in odda v raziskovanje Rosneftu (ki je že tako ali tako pobral največji kolač). Razlog: po oceni ruskega naftnega velikana naj bi Gazprom v nadaljevanju predal omenjena nahajališča hčerinski družbi Gazprom neft, v kateri država nima večinskega neposrednega nadzora. Ne preseneča, da se je to zgodilo v trenutku, ko se na eni strani ekonomska in politična moč Rosnefta občutno povečuje, po drugi strani pa je predsednik Gazproma Aleksej Miller dnevno izpostavljen domačim in tujim očitkom o neučinkovitosti Gazproma, preveliki razsipnosti ter previsokim cenam …

Kljub temu da je usoda velikopoteznih arktičnih projektov vse prej kot gotova (ne gre namreč pozabiti na številne ovire na poti raziskovanja in še bolj komercialnega izkoriščenja tamkajšnjih nahajališč, med katerimi so okoljevarstvene, ekonomske in politične), ravno aktualni interni spopadi glede razdelitve nahajališč na Arktiki nazorno kažejo na minljivost politično-ekonomskih zavezništev v sodobni Rusiji in specifiko poslovnega okolja. Pred leti bi si bilo namreč težko predstavljati, da bo neki tretji igralec dodatno spodjedal položaj Gazproma, katerega usoda je, kakorkoli gledano, močno povezana z osrednjo politično osebnostjo sodobne Rusije. A zdaj to postopno postaja realnost.

*V izvirniku objavljeno v Sobotni prilogi Delo, maj 2013, https://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/prerazporeditev-moci-v-ruskem-energetskem-sektorju.html

Sharing is caring!